Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9c

Priljubljenost

Svet se je znašel v pasti pandemije. Argentina seveda ni izvzeta. Še več: bolezen se je pojavila sredi izredno težkega gospodarskega in socialnega stanja. S tem se srečujemo vsak dan. To stanje lahko razloži neštete neverjetne pojave, ki burijo duhove in vzbujajo skrbi, saj prizadevajo najbolj izpostavljene člane družbe.

Če bi iskali v svetovni literaturi, kdo bi lahko bil avtor tega blodnjaka, ki se imenuje Argentina, bi težko našli pravo ime. Morda bi Kafka vsaj delno izpolnil pogoje, da si zamisli toliko protislovij, kot jih tukaj srečujemo vsak dan. Lahko pa tudi brskamo po prizorih, ki smo jim nenehno priče, da razumemo, zakaj ta bogata in posebej blagoslovljena država ne najde poti iz začaranega kroga, v katerem se usodno vrti od srede prejšnjega stoletja pa do danes.

Najbolj izpostavljeni. Ti članki naj bi tedensko opisovali razvoj političnega dogajanja v naši državi. Torej je potrebno, da opazujemo in obdelamo politične dejavnike vsega, kar se razvija pred našimi očmi. Zanimivo je, da kljub vsej tragediji, vsem nesmiselnim dogodkom, ki se iz dneva v dan ponavljajo, vlada ohranja precejšno količino priljubljenosti. Predsednik Alberto Fernández je na prvem mestu priznanja med javnimi osebnostmi. Tudi vdor pandemije ga prvotno ni prizadel. Običajno v argentinski politiki govorimo o prvih sto »medenih dneh«, ko opozicija preveč ne rovari in socialni dejavniki blago sprejemajo ukrepe. Novi predsednik je v tem obdobju pogazil kar nekaj pravil, prizadel upokojence, zasegel del dobička poljedelcev, ni predstavil niti osnutka načrta gospodarske politike, požrl kup volilnih obljub in celo padel v sum protiustavnosti. Vendar je blesk njegovega lika ostal skoraj nedotaknjen. Celo tisti, ki ga niso volili, so gledali nanj s simpatijo. Mnogo spodrsljajev so pripisovali vplivu podpredsednice, s katero se mora nenehno boriti, ko se skuša rešiti njenega vpliva.

Huda napaka, ki jo kaže Alberto, pa je, da preveč govori in v nerazumljivi ihti ga rado zanese. »Tišina je zdravje« je priljubljen tukajšnji izraz, ki si ga predsednik ni prisvojil. Njegove trditve in izjave počasi izpodkopavajo trdnost njegovega položaja. Ko je koronavirus pristal na tukajšnjih tleh, je poudarjal, da bo vlada zlasti pazila na najbolj ogrožene »na naše babice in dedke« (nuestros abuelos). V petek 3. aprila, ko so banke končno odprle vrata, da izplačajo upokojencem njihove borne prejemke, je nastal kaos, katerega prizori so obkrožili svet kot primer neverjetnega in neznosnega kaosa. »Babice in dedki« so po šest in še več ur čakali v vrstah, ali se množično zbirali pred vrati bančnih podružnic, izpostavljeni težavam, utrujenosti in okužbam. Dogodilo se je prav tisto, česar bi se morali, socialno in sanitarno, najbolj izogibati. Sedaj vsi čakajo, kaj bo v prihodnjih dveh tednih, in upajo, da v »kriminalnih« vrstah pred bankami ni prišlo do številnih okužb.

V nekaj urah je predsednikova priljubljenost padla za pet točk. Potem je še počasi drsela navzdol, ko so funkcionarji krivdo metali druga na drugega. Res smo blizu velikega petka (mislim na Pilata) in zdravstvene ustanove priporočajo, naj si umivamo roke. A prizor vladnih mož, ki so kot podgane bežali pred odgovornostjo, ni bil ravno prijeten. Vodja ustanove ANSES (Vanoli), ki ima na skrbi pokojnine ter socialne doklade in podpore, je sicer omenil, da je bil položaj milijona upokojencev na cestah »predvidljiv«, a da odgovornost ni njegova. Predsednik Centralne banke (Pesce), ki je odredil bančne storitve za upokojence, se je tudi izgovarjal in metal krivdo na sindikat bančnih uslužbencev. Glavni tajnik tega sindikata (Palazzo) pa je dokazoval, da je on svaril pred tem, kar se je potem zgodilo. Dejstvo je, da so vsi trije »solidarno« krivi, in da v vladi, ki jo je Alberto označil za »vlado znanstvenikov«, nihče ni predvideval, da se bo zgodilo kar se je zgodilo. Predsednik se je »ujezil«, a ni nikogar kaznoval.

»Vzorni« Al Capone. Drug dogodek, ko je predsednika zaneslo v besedi, je bila otvoritev kliničnega centra Antartida. Ta sanatorij je last sindikata šoferjev tovornjakov (camioneros), ki ga vodi polemični Hugo Moyano. Vlada se je pogodila s sindikatom, da bo dal prostore in storitve na razpolago provinci Buenos Aires, da v njem internirajo obolele za koronavirusom. To je bila že četrta otvoritev omenjenega sanatorija, ki pa doslej sploh še ni deloval. Ima pa še to posebnost, da okoli njega poteka sodni postopek zaradi suma in obtožbe pranja denarja. V to obtožbo je zapletena tudi njegova sedanja partnerka Liliana Zulet. V »zameno« za svojo »dobroto«, pa je Moyano od vlade za socialno ustanovo sindikata prejel 258 milijonov. To je mnogo več kot mu po pravilih pripada. Ostali sindikati so skoraj ponoreli.

Na otvoritvi klinike je predsednik pel slavo sindikalistu. Po njegovem je Moyano »ogromen« in »vzor sindikalnega vodje«, po katerem naj se drugi zgledujejo. Če bi šlo za kakega tujca, bi lahko na zadevo pozabili. Vendar Alberto pozna (ali vsaj, bi moral poznati) življenje in delo omenjenega, ki ima na sodišču kat šest postopkov, povezanih z obtožbami korupcije v sindikatu, poštnem podjetju OCA in tudi v nogometnem klubu Independiente, kjer je predsednik. Podobno je stanje obeh njegovih sinov (Pablo in Facundo). Nekateri smatrajo, da je Moyano neke vrste Al Capone (ali Don Corleone) argentinskega sindikalizma. Ni najbolj priporočljiva osebnost za predsednika, ki skuša pokazati, da je »različen« od dosedanjih peronističnih predsednikov. Opazovalci razlagajo to bližanje polemičnemu sindikalistu kot poizkus Alberta, da nadaljuje z gradnjo lastne oblasti (nasproti močni poziciji bivše predsednice). Seveda se sprašujejo, če je ta res najboljša pot, da se reši vpliva in pritiska, ki ga Cristina nenehno izvaja.

Blažena korupcija. Na žalost je zgodovina peronizma že dolgo tesno povezana s korupcijo. Proti bivši predsednici (sedanji podpredsednici - ne pozabimo) poteka kar deset sodnih postopkov, vsi povezani s primeri korupcije. To vsi vemo, in seveda ve tudi Alberto, Kaže, da je njegovo geslo, naj o tem spregovorijo sodišča in zgodovina, medtem pa je Cristina bistveni del njegove vlade in - nedolžna. Torej, glejmo samo na sedanjost. V tem smislu je pred dnevi predsednik izjavil glede svoje vlade: »Nimam nikogar, ki bi kradel denar, nikogar, ki bi pasel lenobo (ñoquis je tukajšnji izraz), nikogar, ki bi po levi prejemal ovojnice z denarjem.«

Znova ga je zaneslo. Samo nekaj dni za tem je v javnosti odmevala novica, da je ministrstvo za socialno skrbstvo kupilo ogromne vsote hrane za »javne jedilnice«, ki jih upravljajo socialne organizacije. Nakup je vseboval predvsem olje, riž in makarone Padla pa je obtožba, da je vlada ob nakupu plačala ceno, ki je mnogo višja od one na trgu. Presežna cena (sobreprecio) se je sukala med 25% in 63% v primerjavi s tržno ceno. Kot v drugih primerih je bilo preveč razlaganja, opravičevanja, izgovarjanja. Končno je raziskava pokazala, da je skupina funkcionarjev res sprejela polemično ceno, da podjetja niso proizvajala hrane temveč jo le prekupčevala, in da ima odgovorni funkcionar že predhodne obtožbe korupcije.

Alberto je kupno pogodbo ukinil, ukazal, da ko kupuje vlada cene ne smejo presegati uradno določenih, in da morajo funkcionarji, ki so zapleteni v afero, odstopiti. A ostane kar nekaj vprašanj. Kako so mogli imenovati funkcionarje, ki imajo predhodne obtožbe korupcije? Kako vlada deluje kot kupec in kdo funkcionarje nadzira? Kdo in kako nadzira razdelitev kupljene hrane in zagotavlja, da pride do potrebnih in se ne »izgublja« na poti ... Ni šlo v tem primeru za malenkosti. Nakup je dosegel v protivrednosti ceno več kot milijon dolarjev.

Medtem skupina poslancev kirchnerizma in sindikalizma pripravlja zakonski osnutek, ki naj razglasi »domovinski davek« na lastnino. »Naj prispevajo tisti, ki imajo največ«, razlaga Máximo Kirchner, eden izmed avtorjev ideje, ki jo mnogi pripisujejo njegovi materi. Alberto medtem molči, a opravičuje, da si politiki ne znižajo plač, oziroma, da ne prispevajo v socialni fond ob pandemiji, ker pač »živijo od svoje plače«. Ali delavci ne živijo od svojih plač in upokojenci od pokojnin (zakonsko so jim odpovedali posodobljenje), ki so blazno manjše kot plače parlamentarcev? Koliko časa se bo Albertova priljubljenost ohranila na prvotni višini?

Ko že omenjamo Cristino. Nikjer se je ne vidi, nikjer se je ne sliši, a je (skoraj kot zli duh) vseprisotna. Baje se nenehno pogovarja s predmestnimi župani, ki so stalno v napetem razmerju z guvernerjem Kicillofom. Njen varovanček ima rastoče težave, pa mu skuša pomagati.

Medtem je že znano, da bo karantena, sicer nekoliko omiljena, podaljšana do 23. aprila. In potem?

Tone Mizerit