Iz življenja v Argentini                                                                      

Krog je res začaran

Božič je pred vrati. Za njim pride novo leto, januar in počitniško obdobje južnega poletja. Vlada je prepričana, da ji je uspelo „oklopiti‟ nevarni mesec december. Požarov, ki so mnogokrat v preteklosti tragično zaznamovali konec leta, torej ne bo. Druga nenehna skrb je dolar. Od časa do časa nekoliko poskoči, a ne preseže nobene nevarne meje. Centralna banka je odredila razne ukrepe in doslej uspešno krmari sredi nevarnih valov. Položaj miren že dolge tedne. Denarna oblast je prepričana, da jim je tudi to uspelo. In politična plat? Res je, da je opozicija izredno aktivna, vendar doslej ne kaže, da bi huje ogrožala vladne pozicije.

Srečanje svetovnih mogotcev skupine G-20 se je uspešno zaključilo. Predsednik je zadnje dni ustavil padec priljubljenosti. Ocena njegovega dela je med prebivalstvom celo nekoliko zrasla. A kljub temu v Rožnati palači nenehno zasledimo zaskrbljene obraze. Razlog je razumljiv: kljub vsem naporom, kljub novim ukrepom, kljub izredni podpori Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ni zaupanja tujih upnikov, ni investicij. Zato se v časopisih in TV novicah vedno bolj pogosto pojavlja izraz „riesgo país‟. Po slovensko se reče „deželno tveganje‟. Ta teden je Argentina dosegla nevarno višino 782 točk tveganja. Naj nam bralci odpustijo, a potrebna je razlaga, ki je sicer suhoparna, a je edini način, da razumemo, kako in zakaj se nahajamo v tem začaranem krogu, iz katerega ne vidimo izhoda. Ta članek bo torej pretežno gospodarske (in finančne) vsebine. Dolgočasen a potreben.

Preveč je tvegano. Kaj je pravzaprav deželno tveganje? Običajno, kadar kakšne besede ne razumemo, sežemo po slovarju. V Sloveniji imajo zelo popoln »Finančni slovar«, kjer lepo in po domače pojasni izraz, ki je danes tako v modi v Argentini. „Riesgo país‟ je torej „tveganje povezano z investiranjem v tujo državo‟. Deželno tveganje je v največji meri povezano z političnim sistemom in stabilnostjo posamezne države. To so ekonomske politike, ki oblikujejo stopnjo tveganosti ter posledično vplivajo na cene premoženja in vrednostnih papirjev (bonov pa tudi delnic podjetij) iz te države. Vlagatelji morajo biti gotovi, da je njihov kapital v tej državi varen in zaščiten z učinkovitim pravnim sistemom. Politična in ekonomska nestabilnost se torej lahko prelije v volatilnost finančnih trgov, saj so vlagatelji negotovi ter zahtevajo višje donose (obresti). Mimogrede: „volatilen‟ pomeni bežen, minljiv, nestalen, muhast. Skratka, deželno tveganje je možnost izgube kapitala zaradi politike in ekonomije države v katero je vlagatelj vložil svoj denar.

Nekateri politično-ekonomski dejavniki, ki vplivajo na deželno tveganje so: Nacionalizacija (država ima težnjo oziroma željo, da podržavi privatno lastnino). Odliv kapitala (državljani te države pospešeno prenašajo kapital v druge države z namenom ohranjanja premoženja - v Argentini je to splošna praksa). Velik proračunski primanjkljaj (zmanjšuje plačilno sposobnost države - v tem je Argentina prednjačila in zato je Macri uvedel „deficit 0‟). Obseg povečanja količine denarja v obtoku (na primer, tiskanje nevrednega denarja pod kirchneristi. Kicillof je hotel znanstveno dokazati, da ta količina denarja ne vpliva na inflacijo. Tepec!). Davčne politike (visoki davki so načeloma neprijazni za tuj kapital). Koruptivnost lokalnih politikov (lahko predstavlja veliko obremenitev za poslovno aktivnost, upočasnjuje poslovni razvoj itn. Te točke bralcem ni treba pojasnjevati).

Nismo resni. Argentina trpi na večjem številu teh bolezni. Zato je deželno tveganje tako visoko. Saj je le nekaj držav, ki imajo višji riziko kot naša. Venezuela je na čelu z groznimi 5.305 točkami. Sledita Mozambika s 1.132 in Zambija z 825. Za njimi nihamo mi, ki smo bogati v naravi in podnebju, pa nestabilni v politiki in neresni v vodenju države.

In kako je z našimi sosedi? Saj ni Argentina niti manj bogata niti manj delavna kot ostale južnoameriške države. Pa vendar številke kažejo drugače. Brazilija je ocenjena z 274 točkami; Urugvaj jih ima 207; Peru 141; Čile je najbolj sigurna soseda: 129 točk tveganja.

V tem kontekstu deželno tveganje pomeni kakšna je verjetnost, da bo posamezna država zmožna poravnati obveznosti iz naslova izdanih obveznic. Dober primer tega je bila v Evropi Grčija, potem Turčija; tukaj pa - Argentina. Vlagatelji (kapital) torej stavijo pogoje, da svoj denar sploh posodijo vladi take države. Da se zavarujejo pred izgubami bodo upniki za višje tveganje zahtevali tudi višji donos, torej višje obresti za vloge ali posojila. Tako, kot stoji položaj danes, je vlada zagotovila (s pomočjo FMI), da bo tudi prihodnje leto zvesto plačala vse dolgove. Kaj pa potem? Nam bo leta 2020 sploh še kdo posodil? In če bo, za kakšno ceno? Če pa ne bo posojil, kako bomo plačevali upnikom?

Je kriva samo gospa Cristina? Izgovor je kar pri roki. Vlada razlaga, da je dejavnik tveganja tako visok, ker obstoja nevarnost, da na volitvah prihodnjega oktobra zmaga gospa Cristina. Upniki so prepričani, da morebitna kirchneristična vlada ne bi vestno odplačevala dolgov. Torej, dokler je na obzorju možnost, de Macri ne bi dosegel ponovne predsedniške dobe, se bo „deželno tveganje‟ sukalo tam nekje v oblakih.

Vendar priznajmo, da ni vsega kriva gospa Cristina. Res nam je pustila pogorišče in nam še vedno grozi, da se bo vrnila. A tri leta je dovolj dolga doba, da bi vlada lahko vsaj delno napravila red in nekoliko olajšala življenje ubogih državljanov. Zamujena je bila izredna priložnost. Zapravili smo ta leta, medtem pa smo (za „postopno‟ rešitev gospodarskih težav) državo dodatno zadolžili. Številke zunanjega dolga prvih dveh let so izredne. Macri je na seznamu predsednikov, ki so v svojem obdobju najbolj zadolžili državo. Temu je treba dodati še tistih 57.000 milijonov dolarjev, ki nam jih v obrokih dostavlja FMI, in ki jih bo tudi treba vrniti. In pri kapitalu nič ne pomaga, če molimo, da „odpusti nam naše dolge …‟.

Deželno tveganje pa je tudi povezano s proizvodnjo. Nižja proizvodnja - višje tveganje. Naša domača bruto proizvodnja (Producto Bruto Interno, PBI), pa od aprilske krize naprej nenehno pada. Številke vzbujajo strah, ki se še ojači spričo višanja cen. Res je novembra inflacija nekoliko popustila, a manj, kot je vlada pričakovala: 3,2%. Decembra ni verjetno, da bi pojenjala kaj več. In smo že v letu 2019.

Dodatna šibka točka pa so visoke obresti za posojila. Težko je kakšno podjetje profitno, če mora za posojilo plačevati obresti v višini 60%. Zato nihče ne investira; tudi zato proizvodnja pada, in ne le, ker ljudje nimajo denarja. V takih okoliščinah, kdo si drzne upati, da bo sredi prihodnjega leta položaj toliko boljši, da lahko Macri računa na novo predsedniško dobo? Edina njegova sreča je, da ima nasproti razprte peroniste. Kaj pa, če se ti končno zedinijo in - zmagajo? Se bomo kdaj lahko izvili iz tega začaranega kroga? Vendar, kot trdi tukajšnji pregovor, „upanje je zadnje, kar izgubimo‟. Vse je mogoče v tej deželi.

Vesele praznike! Ta članek je zadnji v letošnjem letu. Odkar smo začeli s temi tedenskimi pogledi na argentinski svet, je med rojake poromalo kar lepih 33 številk „Iz življenja …‟. Hvala vsem za zvestobo, posebej pa tistim, ki so dobrohotno prispevali v tiskovni sklad in nam tako omogočili, da smo tudi v tiskanem formatu prišli do konca leta. Vsem in vsakemu posebej pisec želi vesele in blagoslovljene božične praznike. Novorojeno Dete naj nas obsije s svojo milostjo. Če Bog da, se bomo zopet srečali v novem letu 2019, ki naj bo za vse, zlasti pa za ubogo Argentino, doba sreče in uspehov!

Iz življenja v Argentini

Najhujše ure?

Upajmo, da je vsaj to pot ugotovitev resnična. Sicer niso ure, so dnevi, dolgi in težki dnevi od tu pa do konca leta. Številni vladni funkcionarji, predvsem iz krogov gospodarskega pa tudi socialnega ministrstva, so prepričani, da bo, kar ostane decembra, višek krize. Tudi zato, in ne le iz človekoljubnih nagibov, izvajajo načrt „Veseli december‟. Mesec, ki je v argentinski politični zgodovini upoštevan kot najbolj sporen, mora vsaj to pot mimo čim bolj mirno.

Možnost izgredov je vedno prisotna. Težava je v tem, da krogi, ki jim je ugoden ali potreben kaos, za dosego prevratnih načrtov, izkoristijo vsako priložnost, da tudi mirne proteste spremenijo v pocestne vstaje. Sicer to ni izključno argentinski problem. Te dni smo lahko videli proteste v Franciji. Razlika med Parizom in Buenos Airesom je v tem, da tukaj požigajo stare avtomobilske gume, tam pa nove avtomobile. A v ozadju je tudi namen isti: vzrok je lahko povišanje cene bencina, nezadovoljstvo z ukrepi vlade, zadržanje predsednika države … A v ozadju je cilj tudi podoben: povzročiti padec vlade. To je cilj manjšine, ki pa ga prikaže kot splošno željo ali zahtevo. Macri ali Macron, razlika ni važna. Gre za temelj sožitja neke družbe. V tem seveda je razlika med eno in drugo državo. Spoštovanje ustanov je bistven pogoj, da se družba mirno razvija na poti proti cilju skupnega blagra.

Lepa obletnica. Pretekli ponedeljek, 10. decembra, je potekala 35. obletnica povratka demokracije v Argentino. Na ta dan leta 1983, je Raul Alfonsin nastopil kot predsednik države. Po dolgih desetletjih nemirov in menjav demokratičnih vlad in vojaških režimov, je država končno zaživela dobo ustavne stabilnosti. Takrat nismo vedeli, kako se bo življenje razvijalo. Upali smo, da se ne bomo več vrnili na pot državnih udarov, in si bomo končno in za stalno, sami izbirali vlade in vladarje. Saj ni bilo vse v redu v tem obdobju. Nasprotno; različne vlade so vodile državo po poti, ki nas je pripeljala v to močvirje, iz katerega danes iščemo a ne najdemo iuhoda. A trpljenje je potrebno, da se iz tega kaj naučimo, da bo prihodnost boljša kot je bila preteklost in kot je sedanjost.

Vendar, na žalost, se zdi, da se nismo kaj veliko naučili. Mimo nas so šle nesposobne in nevredne vlade. Mnoge so zapadle korupciji. A kljub temu jim je narod v mnogih primerih vseeno dal svoj glas. Skoraj vse so imele kot končni cilj obdržati oblast za vsako ceno. Oblast je tisto mamilo, tista droga, ki ji politiki zapadejo in ki osvoji vse njihovo mišljenje, delovanje in čutenje. Seveda, to tudi ni samo argentinski problem. To najdemo v večini držav po vsem svetu. Torej lahko ugotovimo, da je problem človeške narave.

Če gledamo v zgodovino teh 35 let lahko tudi ugotovimo, da sicer ni bilo vojaških udarov, vendar tudi ne moremo zaslediti doslednega spoštovanja demokratičnih ustanov. Le poglejmo: zaradi tega nespoštovanja v 35. letih nobena neperonistična vlada ni mogla zaključiti svojega ustavnega mandata. Najbolj jasen „civilni‟ udar je bil padec predsednika De la Rua v žalostnem decembru 2001. Če bo Macri zaključil svoj mandat bo prvi predsednik v tem obdobju, ki ni iz peronističnih vrst, pa bo (bo?) dopolnil dobo, ki jo določa ustava.

Nesposobnost ali pokvarjenost vlad (vladarjev) je gotovo vzrok, da ljudje ne cenijo več demokratičnih ustanov. To ne velja samo za Argentino. Pred dnevi je Latinobarómetro, ustanova za raziskavo javnega mnenja ugotovila, da v latinski Ameriki samo 48% prebivalstva smatra, da je demokracija „najboljši sistem organiziranja družbe‟. In le trije od vsakih deset državljanov so zadovoljni z demokratičnim razvojem v svojih državah. Najbolj je demokracija čislana v Venezueli in Nikaragvi - tam, kjer demokracije ni. Argentina je nekje na sredi lestvice. In zanimivo (to vzbuja skrb): čim mlajši so državljani, manj zaupajo demokraciji.

Gasilci in voda. Na začetku članka smo govorili o „veselem decembru‟. Da bi pomirila prebivalstvo in zmanjšala napetost, je vlada odločila nekaj dodatkov, bonov, doplačil, da bodo dnevi bolj jasni. Tistih pet tisoč pesov (kakih 130 dolarjev) je obveznih za vse uslužbence privatnih podjetij in del državnih. Po tri tisoč (skoraj 80 dolarjev) bodo dobili prejemniki raznih državnih podpor in doklad. Tisti, ki imajo formalno službo, bodo prejeli še polovico trinajste plače. Zagotovljena je tudi dostava prehrane za razne javne jedilnice in izredni dodatki dobrodelnim ustanovam. Namen naj bi bil, da vsaj okoli božiča ne bi bilo lačnih v Argentini.

A da pogasimo požar je treba vode, torej denarja. Decembrski dodatki so komaj malo več kot kapljica v morje. To velja, če upoštevamo, da je vlada vrgla ta denar na trg tudi z namenom, da malo ojači potrošnjo, ki je zadnje mesece strmoglavila na vseh področjih. Gospodarska dejavnost v Argentini je na eni najnižjih točk kar jih pomnimo. Lahko bi bralcu posredovali razne številke: prodaja avtomobilov je padla za 47%; elektronika in bela industrija je nazadovala za 36%; prodaja nepremičnin je strmoglavila kar 41% ... Inflacija pa se šele sedaj nekoliko umirja, vendar računajo, da se bo v tem letu približala rekordu 50%. Industrijska dejavnost je na eni najnižjih točk zadnjih let. Kaj lahko v teh okoliščinah pomeni nekaj tisoč pesov? Morda le, da se bodo najbolj prizadeti to pot nekoliko lažje približali koncu meseca.

Te dni bo ustanova socialnih raziskav, ki deluje pod okriljem Katoliške univerze, objavila svoje trimesečno poročilo. Tega se v vladi bojijo. Tam je namreč verodostojno navedeno število revnih. Ta poročila je kritizirala in ostro napadala, včasih pa sploh namenoma prezrla prejšnja vlada, ki je trdila, da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji. In prav ta podatek Macrija najbolj skrbi. On je namreč na začetku izjavil, da naj ga družba sodi ob koncu mandata po številu revnih. V treh letih ga ni mogel zmanjšati. V vladi se celo bojijo, da bo to pot količina večja kot ob prevzemu oblasti. Saj je tudi obljubil, da bo zmanjšal inflacijo, pa bo letos višja kot pod kirchnerizmom. Res so prevzeli hišo, ki je gorela na vseh koncih, a kot gasilci so se izkazali za prave novince. Najboljša ekipa zadnjih let?

Rešili smo se poplave. Spričo zapletenega gospodarskega in socialnega položaja je razumljivo, da je predsednikova priljubljenost med prebivalstvom zadnje mesece strmoglavila. Ustanove javnega mnenja pa so ugotovile, da je že dosegel svoj prag in si celo malenkostno opomogel. Zanimivo pa je, da njegov padec ni pomenil rast opozicije. Nobeden izmed njegovih nasprotnikov se ob tem ni okoristil. Glasovi, ki so zapustili Macrija, so ostali (po tipičnem argentinskem izrazu) v nekem limbu. Na povratek teh glasov upa vlada, z obrazom obrnjenim proti oktobrskim volitvam.

Še drug pojav je zanimiv za politične opazovalce. Prag števila podpornikov sedanjega predsednika je še kar visok. Suče se okoli 30% (podobno kot bivše predsednice gospe Cristine), kar je izredna številka, če upoštevamo gospodarske in socialne okoliščine. Dodaten podatek: večina tistih, ki so glasovali za Macrija, bi ga ponovno izvolili, tudi če bi vnaprej vedeli, da njegova vlada ne bo uspešna. To pa jasno govori o zrelosti dela argentinskega volilnega telesa. Zavedajo se, da nas je sedanja vlada rešila tragedije, ki bi nas prizadela če bi takrat zmagal kirchnerizem. Leto 2015 je bilo prelomno. Rešili smo se poplave!

Iz življenja v Argentini

Ne bo več napovedi

Zadnjič smo omenili, da si je za pred koncem leta vlada zastavila dvoje važnih opravil: izvedbo mednarodnega srečanja G-20 in pa miren potek vedno razburkanih decembrskih dni. Srečanje predsednikov je že mimo. Dogodek je doživel enega največjih medijskih odmevov, kar jih pomnimo. Ni govora o kakih globokih ali strokovnih komentarjih svetovnega položaja. Celotna televizijska, radijska in celo časopisna dejavnost so se omejile predvsem na zunanje površno dogajanje.

Zato je umestno, da tukaj postavimo dodatno vprašanje: koliko je argentinsko časnikarstvo pripravljeno na analizo in razumevanje svetovnih dogodkov. In seveda, koliko je tukajšnja javnost pripravljena sprejeti, da naša država ni „popek sveta‟, kot pravi tipični argentinski izraz, temveč, da se drugod po svetu dogajajo važne stvari, ki tudi odmevajo, in včasih zelo negativno, med Atlantskim oceanom in Andi. Preveč provincialnosti, zakotnosti je še v miselnosti in gledanju celo v vodilnih krogih.

Moč in sijaj. Da je vse poteklo mirno in v redu ni novost. Strah, ki je mnoge navdajal, češ, ali bomo sposobni organizirati tako srečanje, je bil prazen. Ponovno je bilo dokazano da, kadar Argentinci stvari resno vzamejo v roke, so sposobni izpeljati tudi najtežje projekte.

Gotovo je bilo eno najtežjih, vprašanje varnosti. Razume se, da so pri tem sodelovali varnostni organi soudeleženih držav. Noben od prisotnih predsednikov dejansko ni bil v nikakršni nevarnosti. A vprašanje z argentinske strani je bilo bolj osredotočeno v pocestnih zadevah kot v osebni varnosti gostov. V tem pogledu tudi zgodovina teh srečanj ni nudila dobrih napovedi. Ne moremo se primerjati z Nemčijo, a lansko srečanje v Hamburgu je poteklo sredi groznih pouličnih spopadov, ki so zahtevali kar nekaj smrtnih žrtev.

Buenos Aires je doživel le množično a mirno manifestacijo levičarskih skupin, brez izgredov in brez spopadov. To pa ponovno dokaže, da kadar se stvari zastavijo resno, jih lahko izpeljemo uspešno. Predhodni dogovor s protestnimi skupinami in vloga posredovalca, ki jo je prevzel Nobelov nagrajenec Perez Esquivel, se je izkazala za uspešno. Ob tem se postavi vprašanje: ali ne bi mogli ta sistem uvesti ob priložnosti domačin manifestacij, ko pride do hudih in divjih spopadov med protestniki in varnostnimi organi?

Tako ali drugače, srečanje G-20 v Argentini je bilo uspešno. Prvič se je toliko svetovnih veljakov srečalo v naši državi. Po več letih nesoglasij so se celo uskladili v nekaj skupnih točkah in podpisali zaključno (čeprav zelo zvodenelo) izjavo. Predsednik Macri se je sestal z raznimi svetovnimi mogotci. Buenos Aires je bilo celo prizorišče, kjer sta poglavarja Združenih ameriških držav in Kitajske sklenila trimesečno premirje v njuni trgovski vojni. Kaj več bi lahko še pričakovali?

Bo gorelo? Mednarodno srečanje je za nami. Uspeh, ki ga je vlada dosegla z organizacijo, je odjeknil tudi med ljudmi. Vsaj del prebivalstva je pozitivno ocenil izid in predsednikova figura, ki je zadnje čase trpela razne napade, kritike in padce, je nekoliko pridobila na ugledu. Hvala Bogu, to ni povzročilo vrtoglavice v vladi. Sam predsednik je jasno ločil zunanji uspeh in notranje težave.

Težav pa je veliko. Poglejmo najprej možnost decembrskih izgredov. Odgovorni funkcionarji smatrajo, da vsaj delno obvladajo nevarnost napadov in spopadov. Zgodovina pa v tem oziru ni prijazna. Večkrat so bili ti napadi tudi sad izkušenih agitatorjev. Goreči decembri so se začeli ob veliki krizi leta 2001. Izgredi so bili eden od vzrokov padca predsednika De la Rua 21. decembra tistega leta. Celo gospa Cristina Kirchner se ni rešila te more. Komaj leto po drugi izvolitvi, ko je zmagala s 54 odstotki, so decembrski napadi 2012 povzročili dva mrtva. Naslednje leto so protesti sovpadali s policijsko stavko. Takrat je bilo 12 smrtnih žrtev - joj, kako hitro pozabimo stvari.

Sedanja vlada je vsaj prvi dve leti še kar mirno prebrodila december. A lansko leto se je zapletlo. V parlamentu so glasovali o novem pokojninskem zakonu. To je bila usodna napaka sedanje vlade. Tam se je začel padec zaupanja in obnova peronističnega upanja. Na kongresnem trgu so se odvijali spopadi med protestniki in policijo. Odmevali so po vsem velikem Buenos Airesu. Zato letos vlada, predvsem guvernerka province Buenos Aires, izvaja vrsto ukrepov, ki naj nam zagotovijo mirno pot do praznikov.

Mir pa je decembra potreben zlasti, ker se vse gospodarske postavke rušijo. Prihaja najhujše, tisto, o katerem so tolikokrat govorili, da „je že mimo‟. Hvala Bogu, sedaj jih je realnost stresla. „Čakajo nas težki meseci‟ je priznal predsednik na tiskovni konferenci po uspešnem srečanju G-20. Številke potrjujejo njegove besede. Oktobra je industrijska dejavnost padla kar 6,5%. Proizvodnja pada že šest zaporednih mesecev, s čimer smo „uradno‟ padli v recesijo. Besedo „recesija‟ slovar tujk označi kot „upadanje gospodarske dejavnosti (olepševalno za znamenja krize)‟. Res se inflacija umirja. Novembrska se bo sukala okoli 3 odstotkov; decembrska naj bi padla proti dvema odstotkoma. A obnova gospodarske dejavnosti se napoveduje šele za drugo tromesečje prihodnjega leta. Predsednik Macri je (vendar!) izjavil, da ne bo več podajal gospodarskih napovedi. Prevečkrat se je že opekel.

Streljali bomo. December nas je presenetil v marsikaterem pogledu. Gotovo je najbolj odmeval dekret, ko je ministrica za varnost, Patricia Bullrich napovedala, da bodo člani varnostnih organov lahko uporabljali strelno orožje brez večjih omejitev. To je gotovo dvomljiva odločitev. Šli smo v drug ekstrem, kajti doslej, v primeru streljanja med tatovi in policisti, so tatovi hitro odšli na svobodo, policisti pa so prenašali dolgovezne birokratske postopke. A streljati brez ukaza „stoj‟, brez napovedi, brez omejitve, celo ko osumljenec beži in policistu kaže hrbet, je vsaj dvomljivo.

Če bi bili policisti svetniki, bi bilo lažje. A vemo, da ni tako; celo, de je mnogo policistov povezanih s kriminalom. Odkar je kot guvernerka nastopila Maria Eugenia Vidal, so izključili nekaj tisoč policistov zaradi dokazane korupcije. Mnogi niso bili samo udeleženi, ampak so celo vodili kriminalne drhali. Saj je te dni bil sodnik v Corrientesu obtožen, da vodi skupino tihotapcev mamil. Kdo lahko zagotovi pravilno nastopanje v teh okoliščinah?

Odločitev vlade pa je po svoje razumljiva. Kriminal se sicer manjša, a število mrtvih ob priložnostih ropov in napadov je še izredno. Tisti, ki so volili Macrija, pa so ga v mnogih primerih podprli tudi, ker je obljubljal večjo varnost. Potezo gospe Bullrich lahko razložimo s politične strani: ponovno pridobiti volivce koalicije Cambiemos, ki so se oddaljili razočarani nad neuspehi vlade.

Poteza je doživela kritiko vedno nepredvidljive gospe Lilite Carrió, ki je istočasno napadla še drug vladni predlog: da lahko v denarni sklad volilnih kampanj prispevajo tudi podjetja. Ta zakonski osnutek naj bi vlada predložila v obravnavo na izrednem zasedanju parlamenta. Kako bo sedaj, ko obema ključnima ukrepoma nasprotuje glavna stvarnica vladne povezave? Da, da. Argentina je vedno zanimiva dežela!

Iz življenja v Argentini                                                           

Kaj nam manjka

Pred časom  je bil najljubši izraz visokih vladnih funkcionarjev stavek „najhujše je že mimo‟. Danes si celo najbolj optimistični ne upajo tega javno povedati, čeprav nekje globoko v srcu želijo, da bi bilo tako. A jasno je, da nikdar ne vemo, kaj nam bo usoda še postavila na pot do visokih ciljev, ki si jih nenehno zastavljamo a malokrat dosežemo.

Da se usoda igra z Argentinci ni dvoma. Potem, ko je vladi uspelo, da je parlament potrdil zakon o proračunu, je bilo kar precej govora o „dejstvu‟, da ima vlada letos le še dve točki, ki jo skrbita in ju mora rešiti: srečanje predsednikov skupine G-20 in pa nevarnost decembrskih pocestnih izgredov. December vsako leto grozi s kaosom, ki je ob grozni krizi leta 2001 odplavil predsednika De la Rua. Nihče pa ni niti sanjal, da nas čaka še drugačna kriza: nogometna. Napad huliganov na avtobus, ki je prevažal igralce kluba Boca Juniors na stadion Riverja za finale ameriškega prvenstva, je preprečil odločilno tekmo. Sledeča afera je postala državniško vprašanje, ki je odneslo par funkcionarjev in se še vedno vleče.

Važne in manj važne stvari. Pravzaprav bi ta dogodek za vlado lahko predstavljaj nekak oddih. Medtem, ko se govori o nogometu, se pozabi na revščino, inflacijo, dolar, brezposelnost … Vendar afera postavlja resno vprašanje, česa je vlada sploh zmožna. Če ne more zagotoviti varnosti enega samega avtobusa, kako naj zagotovi varno pot družbe v lepše dni? Dogodek kaže tudi na naivnost funkcionarjev. Ne gre za nekaj skrajno fanatičnih navijačev; gre za prave mafije, povezane z prekupčevanjem mamil, s politiko in (kdo lahko zanika) s policijo. Pričakovati, da bodo mirno gledali, kako jih odrinejo od korita je isto, kot pričakovati, da bo kapital dobrohotno pomagal Argentini do lepših dni. Bodimo stvarni!

Za normalnega Argentinca je nogomet prava strast. Genialni pisatelj Jorge Luis Borges, ki je tudi razglabljal po človeški duši, pa je smatral, da je nogomet bedarija (estupidez). „Nogomet je popularen (je večkrat dejal), ker je bedarija popularna.‟ Nekaj takega je krožilo po mislih marsikaterega državljana, ko so se naslovnice časopisov in televizijska ter radijska poročila polnila z vprašanjem, kdo je kriv dogodku, kaj sedaj, kje in kako bo končno tekma (če sploh bo), medtem ko je dolar postal nemiren (pa ne zaradi nogometa) in je dvajset predsednikov najvažnejših držav na svetu bilo že na pragu države.

Marsikdo trdi, da je argentinski problem v bistvu to, da ne znamo ločiti kaj je važno in kaj ne. Ne znamo zastaviti ciljev in še manj določiti poti in se dogovoriti o načinu, kako priti do njih. Mešanica španske in italijanske krvi, ki se pretaka v veliki večini prebivalcev, opravi svoje. Ni treba našim bralcem tega še posebej razlagati. Pred kratkim je na knjižnem trgu začelo krožiti delo pod naslovom „Lahko bi bili Avstralija‟. Kak politični opazovalec je celo trdil, da ima predsednik Macri skrite sanje, spremeniti Argentino v Avstralijo. Doslej je naša stvarnost bolj podobna mori kot pa tem sanjam, ki nikdar ne bodo postale resnične.

Če bi hoteli biti Avstralija, bi se morali vrniti v začetek devetnajstega stoletja in pustiti, da bi nas Angleži premagali, ko so dvakrat hoteli zavzeti Buenos Aires in si osvojiti deželo. A ne bodimo krivični. Bog je gospodar zgodovine in njemu moramo zaupati. Če bi takrat zmagali Angleži, kam bi lahko pred 70 leti šle slovenske begunske družine, z otroki in starčki, ko so jih zavrnile ZDA, Kanada in - Avstralija? Sprejela jih je Argentina.

               

Oklopljeno mesto, oklopljen december. Prej smo pisali o dveh dogodkih, ki skrbita vlado: srečanje G-20 in vroči december. Za oboje je prišel v poštev glagol „blindar‟, ki ga slovar prevede kot „oklopiti‟. Obdati, obložiti nek predmet s kovinskim povojem, da ga zavarujemo pred napadi in nevarnostmi. Tako imamo oklopni avto, oklopno ladjo in - oklopni december.

Kar zadeva srečanja predsednikov skupine 20, se država pripravlja že celo leto. Ukrepi, ki jih je zastavila, zagotavljajo uspešno izvedbo. Poleg tega, ima vsak predsednik svojo malo vojsko, ki skrbi za njegovo varnost. Vsak je tudi pripeljal svoj oklopni avtomobil in tako bomo lahko videli novo „zver‟, v kateri se vozi Donald Trump. Ozračje pa bo, poleg domačih letal, nadziralo letalstvo ZDA z bazo na letalonosilki, zasidrani sredi Srebrne reke.

A poleg problema varnosti predsednikov, gre tudi za varnost v mestu. Ni mogoč potek tega srečanja brez pouličnih izgredov. Dogajajo se povsod po svetu. Prav hudi so bili lani v Hamburgu. Tudi za to se je vlada pripravila. Skušala je proteste omejiti z dogovori, ki jih je vodil Nobelov nagrajenec Pérez Esquivel. Kaj večjega uspeha ni bilo a vlada upa, da bo vse pod nadzorom. Mesto je oklopljeno.

Kaj pa december? Tudi tega skuša vlada „oklopiti‟. Seveda ne z jeklom, temveč z denarjem. Predsednik je določil dodatni bon za konec leta, namenil večje vsote denarja za dostavo prehrane revnim predelom in skušal ublažiti napeto razmerje po bednih naseljih. Isto in še v večji meri, je storila guvernerka province Buenos Aires. Predmestje rado gori, zato je María Eugenia Vidal namenila dodatne vsote tako za Karitas, kot za evangeličanske ustanove. Ene in druge so edine dobrodelne organizacije, ki jim zaupa, da ne bodo denarja preusmerile v politične namene.

Vsi združeni? Peronizem se bori sam s seboj. Kakor potegne veter, tako se sučejo strankini veljaki in sami ne vedo, kam naj se obrnejo. Nekaj imajo na jasnem: le če bodo združeni, lahko upajo na zmago na prihodnjih volitvah. To je pa presneto težko, saj niti ne vedo, kako se pravzaprav imenujejo.

Zadnjič smo omenili namen bivše predsednice, da si pridobi „vse kar leze ino gre‟ pod zastavo peronizma. A stvar se zapleta. Koncem preteklega tedna so se srečali organizatorji tako imenovanega „federalnega‟ peronizma. Devet guvernerjev, pa še Pichetto in Massa, so na sedežu province Entre Ríos v Buenos Airesu sklenili, da bodo iskali skupen nastop na oktobrskih volitvah. Smatrajo, da je Cristina „preteklost‟, Macri pa „polom‟. Med ti dve skrajnosti se postavijo in računajo, da jim bodo ljudje zaupali in jih izbrali.

Družba „alternative‟ je kar številna. Podporo sta zagotovila vsaj še dva guvernerja in nekaj političnih skupnosti. Računajo tudi na zmerno levico. Trdijo, da so oni edini pravi peronisti, ker ima bivša predsednica drugo stranko, „Unidad ciudadana‟, s katero je nastopila (in bila poražena) na preteklih volitvah. Za ime skupine so si izbrali „Alternativa Federal‟. Začeli so tudi že postopek, da bi prevzeli formalno vodstvo (in denarna sredstva) peronistične stranke (PJ), ki plava v nekem limbu in je pod sodnim nadzorstvom. Na fronti ni miru.

Težava je tudi v tem, da s strani gospe Cristine grozno pritiskajo, da bi šli na volitve „vsi združeni‟, ne da bi koga izključili. A guvernerji so postavili kot pogoj, da se to opravi „brez Cristine‟. Dodatni problem je, da pogajanja v imenu bivše predsednice vodi njen sin, Maximo Kirchner, vodja „mladih Turkov‟ La Cámpore, ki ne uživa simpatij med guvernerji. Se bo gospa odpovedala predsedniški kandidaturi? Tisti, ki jo dobro poznajo, trdijo da ne. Torej, „združeni‟ lahko ostane le beseda v njihovi himni, ki jo bodo še naprej peli - ločeni.

Iz življenja v Argentini                                                             

Igrajo se z ognjem

Dolar se že dva meseca obnaša resno; vladi je uspelo, da je parlament potrdil zelo zapleten zakon o državnem proračunu za prihodnje leto; po enem letu iskanja so končno na dnu oceana našli potopljeno podmornico. V vsaki normalni državi bi tak razvoj dogodkov pomenil uspeh in mir za vlado. A, kot vedno trdimo, Argentina ni normalna država.

Proračun in dolar sta res vnesla neke vrste stabilnost v gospodarsko delovanje. Vendar argentinski boni na mednarodnem trgu znova padajo in domače gospodarstvo še ni našlo dna. Na borzi so razlogi za padec zunanje narave: svetovno gospodarstvo tudi ni ustaljeno in najbolj prizadete so nestabilne države, na prvih mestih Argentina. Doma pa se nenehno pojavljajo nove težave. Poglejmo.

Neukrotljiv položaj. Vlada je javne tarife izredno podražila, da bi zmanjšala odtok denarnih sredstev na področje subvencij. Porast dolarja in huda inflacija pa sta to vprašanje znova postavili na prvo mesto. Znatno so se povišali proizvodni stroški tako na področju plina, elektrike, transporta ... Vladi je doslej uspelo prispevke znižati na 30% proizvodne cene (v najhujših mesecih kirchnerizma je subvencija dosegla 90% cene). Sedaj pa, kljub hudim povišicam, v nekaterih primerih podpora znova dosega 60%.

Kaj sedaj? Če bi znova povišali cene javnih storitev, kot bi bilo potrebno, bi to pognalo inflacijo v novo rast. Vlada pa obljublja, da bo iz meseca v mesec manjša. Močan padec inflacije je nujnost, ker smo na pragu volilnega leta in gospodarski ter socialni položaj prebivalstva je dejavnik, ki bistveno vpliva na volilni rezultat. Nove hude podražitve bi spodkopavale vladne možnosti uspeha. Subvencije na sedanji višini pa postavljajo pod vprašaj vladni načrt (in dogovor z Mednarodnim denarnim skladom), da bomo leto 2019 zaključili brez deficita. Dosega tega cilja je vedno težavnejša.

Vladna ekipa si beli glave, a doslej se še ni odločila. Skrbi jo tudi, da nenehno  pada potrošnja. Razne ankete dokazujejo, da so ljudje na robu zmogljivosti, da se veliki predeli prebivalstva komaj preživljajo, medtem ko zaupanje v vlado (in Macrijeva priljubljenost) nenehno pada. To pa veča možnosti, da bi na prihodnjih volitvah zmagala katera izmed variant peronizma. Najhujša blodnja vlade je, da bi zmagala gospa Cristina. To je tudi strah tujih investitorjev, ki z nezaupanjem gledajo prihodnost in, če le morejo, kapital počasi umikajo iz države, oziroma se znebijo argentinskih bonov.

Paradoks je, da se to dogaja, medtem ko nekatera področja kažejo pozitiven razvoj. Zadnjič smo omenili izvoz govedine. Povejmo danes, da je kljub hudi vremenski krizi, lansko leto polje obrodilo svoj sad in v prihodnjih mesecih računajo na dotok 3.000 milijonov dolarjev, zaradi izvoza poljskih pridelkov. Tekoča letina pa napoveduje nov rekord, tako za sojo, kot žito in koruzo. Bo ta obnova poljedelskega področja prišla pravočasno?

Politične težave. Peronizem je nepredvidljiv. Obrača se, kakor vleče veter njihovih koristi. Človek se ne more zanesti na besede, ki jih veljaki izrečejo mirno, ali pa v ognju raznih sporov. Tisti, ki danes prisegajo, da „s Cristino nikoli‟, se lahko že jutri objamejo z bivšo predsednico.

Že decembra, ko je prvič odpadlo poslansko zasedanje v debati pokojninskega zakona, smo lahko videli, kako so se objemali kirchneristi in masisti. Nerazumljivo. Niso bili do smrti skregani? Nekaj podobnega, a v večji meri, bolj prikrito a s težjimi posledicami, se je zgodilo ob koncu preteklega tedna. V parlamentu so volili nove člane Sodnega sveta (Concejo de la Magistratura). Ta ustanova deluje od leta 1998 in je sad ustavne spremembe, ki je bila posledica dogovora med Menemom in Alfonsinom. Nadzira, imenuje in odstavlja sodnike; torej je bistvena za delovanje sodnih ustanov. Ima 13 članov, ki v sorazmerju zastopajo parlament, vlado, sodnike, advokate in znanstvenike.

Kirchnerizem je vedno skušal obvladati Sodni svet, ker bi s tem nadziral še tretjo oblast, saj je imel absolutno pod nadzorstvom izvršno in zakonodajno. Zadevni odlok Ustavnega sodišča je to preprečil. Macriju je uspelo, da ima v Svetu večino, a ne dvotretjinsko, ki je potrebna za imenovanje in obsodbe sodnikov. Te dni so svoje tri predstavnike (za prihodnja štiri leta) volili v poslanski zbornici. Doslej je vladna koalicija imela dva (en macrist, en radikal), peronizem pa enega.

Na zasedanju se je zgodilo nekaj „nepričakovanega‟: združili so se federalni peronizem, Massovi obnovitelji in kirchneristi in preglasovali vlado. Peronisti so torej dobili dva predstavnika; vlada enega. To sicer ni usodno, saj ima vlada še vedno večino, čeprav še bolj oddaljeno od dveh tretjin. A peronizem sedaj zastopa en predstavnik masistov (Graciela Camaño) in eden kirchneristov (camporist Eduardo De Pedro). Znova smo lahko bili priče prizora, ko so „sovražniki‟ prijateljsko slavili zmago. Na nek način je vse izpadlo po znanem Peronovem izreku: „Ko kaže, da se peronisti pretepamo, se dejansko plodimo‟. Je bil ta dogodek napoved prihodnje volilne povezave?

Kriza za vlado pa je v tem, da je odpadel predstavnik radikalov, ki so del vladne koalicije. Ogorčenje radikalne stranke je izredno. Obtožujejo vlado, da je stvar zastavila in vodila površno, neprevidno, nestrokovno. Odpovedali so celo udeležbo na seji vlade. Najbolj pa jih skrbi, ker sumijo, da je vlada za ta dogodek vedela; in celo, da je bila to cena tajnega dogovora, da je peronizem podprl zakon proračuna. Tega sicer javno ne povedo, a jih še bolj jezi. Če je to res, potem se fantje igrajo z ognjem.

Razne koalicije. Vlada je trenutno pozabila na domače politične težave in se osredotočila v organizacijo mednarodnega srečanja G 20.  Najvažnejši svetovni voditelji bodo prispeli v Buenos Aires, da načrtujejo smer svetovnega delovanja. Za Argentino je to čast, a tudi odgovornost. Vrsta atentatov in groženj, ki se je pomnožila zadnje dni, govori o težavah varnosti. A Macri je prepričan o uspehu in se že veseli, da bo med svetovnimi veljaki.

Mednarodno srečanje pa bo hitro minilo in vrnili se bomo v domačnost. Ta pa zadnje čase beleži obnovljena romanja predstavnikov vseh mogočih peronističnih, levičarskih in sorodnih skupin v bunker, kjer gospa Cristina načrtuje strategijo povratka na oblast. Ti obiski potrjujejo namen bivše predsednice, da se predstavi na volitvah na čelu široke fronte, kjer naj sovpadajo „vsi, ki so proti Macriju‟. Gospa pozablja (res pozablja?) na pretekle „žalitve in izdajstva‟. Vsi so dobrodošli. Kaže se umirjeno, prijazno, na nek način posnema Perona, ko se je vrnil iz Španije in izjavil, da je „travojedni lev‟ (león herbívoro).

V vladnih krogih se tega veselijo. To je celo bistveni del njihove strategije. Vse ankete namreč kažejo, da še vedno več kot polovica prebivalstva na noben način ne bi volila bivše predsednice. Torej: če bi se v drugem krogu srečala Macri in Cristina, bi zmagal Macri.

Na nek način vse to zveni kot „račun brez krčmarja‟. Preveč je vprašanj, ki jim še ne najdemo odgovora. Kaj pa, če gospa res uspe in organizira široko koalicijo, a kot kandidata postavi koga drugega? In kaj, če federalnemu peronizmu, ki tudi te dni pripravlja srečanja in povezave, uspe, da njihov kandidat pride v drugi krog? In seveda, kaj, če ohlapni vladni gospodarski načrt ne uspe in nova kriza odplavi Macrijeve sanje drugega mandata? Da, da, fantje se igrajo z ognjem.

Iz življenja v Argentini                                                           

Strategija revščine

Kako čas neznosno hiti, požira pretekle dogodke (skoraj v trenutku jih že pozabimo) in ustvarja nove, ne da bi se tega dobro zavedali. Komaj se še spomnimo, da je 25. oktobra poslanska zbornica obravnavala besedilo proračunskega zakona, medtem ko se je pred kongresno palačo množica protestnikov spopadala z mestno policijo. Prav danes, na dan naše objave, pa isto besedilo preučujejo senatorji. Sedim in pišem, medtem, ko se fantje že zbirajo, da znova pohitijo pred parlament na protestni shod in izgrede.

Vlada predvideva, da bo to pot potek dogodkov nekoliko bolj miren. Prav tako računa, da bodo senatorji, po običajni kilometrski debati, zakon potrdili. To je vse kar potrebuje, ker hoče ohraniti videz, da obvlada položaj, da je sposobna je voditi državo. To je tako opevana »gobernabilidad« (ne najdem točnega izraza v slovenščini). To je tista trdnjava, katero so ves ta čas napadali kirchneristi in levica. Pri Alfonsinu in še bolj pri De la Rui je opoziciji uspelo, da vlada ni bila več sposobna voditi države. Macri je dosegel, da je prebrodil vse predvidene in nepredvidene krize, a »stal in obstal« ob krmilu države in ga ni izpustil iz rok. Nekoliko sposobnosti, nekoliko sreče.

Vendar gospa Cristina in njeni privrženci ne vzamejo tega zgodovinskega dejstva kot končni poraz. Zakaj zgodovinski? Ker kaže, da bo Macri prvi neperonistični predsednik, ki bo zaključil svoj ustavni mandat. Zakaj to zanje ni končni poraz? Ker upajo (nekateri so prepričani), da bodo sedanjega predsednika potolkli na prihodnjih volitvah.

Stvarnost in upanje. Poglejmo nekoliko nazaj. Ali se kateri od bralcev še spomni, kaj smo pred leti pisali v tem zaglavju v našem tedniku? Da je bil tedaj namen gospe Cristine pustiti, da zmaga Macri, in se čez štiri leta zmagovito povrniti na oblast. Njeni mladi oboževalci (La Cámpora) so jo prepričali, da je zmaga mogoča in strateško bolj pozitivna. In šla je v volilni boj.

Poraz leta 2015 pa je, proti njenemu upanju in namenu, sprožil sodne postopke zaradi korupcije. Pokazal je vso gnilobo dvanajstih let njihove vlade in skoraj postavil vprašaj na sam obstoj gibanja. Ko je po dveh letih na dopolnilnih volitvah, kljub številnim zmotam in napakam, zmagal Macri, so gospa, pa tudi združeni peronizem, izgubili upanje, da se v doglednem času vrnejo na oblast.

Pa je prišla dolarska kriza. Vse se je treslo in vlada ni vedela ne kako ne kam. Med peronisti je vstalo geslo: še obstoja 2019. Takrat naj bi se vrnili na oblast, brez katere so izgubljen narod, ki tava po puščavi. Ko se je Macri zatekel pod krilo Mednarodnega denarnega sklada (hvala gospa Christine Lagarde), so se še bolj razveselili, Osovraženi FMI in namen stiskanja pasov je pomenil nov zagon levičarskemu upanju. Res je uvedba nepopularnih ukrepov prizadela ugled vlade. Tako je nastala »strategija revščine« pod geslom »čim slabše, tem boljše«. Upanje gospe je rastlo čim so rastle kriza, revščina in brezposelnost.

Istočasno so se začeli premiki na političnem odru. Marsikateri veljak, ki je še lanskega oktobra poklekal pred oltar pravovernega peronizma in prisegal, da je konec gospe Cristine, sedaj zapušča okope zmernosti in se zbira pod zastavo kirchnerizma. Ta pripravlja ofenzivo z pogledom obrnjenim na mesec oktober 2019. Tako se je, sredi izredno težke stvarnosti, ki jo resnično trpi narod, za ta del politične skupnosti rodilo upanje na zmagovit povratek in (morda?) maščevanje.

Vsi proti Macriju! To je sedaj novo geslo. Izšlo je iz kroga La Cámpore, ki pod vodstvom Máxima Kirchnerja predstavlja pretorijansko stražo bivše predsednice. Pod tem geslom se zbirajo vsi, ki smatrajo sedanjega predsednika kot sovražnika št. 1 »ljudskega področja«.  Zanimivo pa je, da se je to geslo porodilo, ko so se začeli pojavljati prvi znaki pomiritve krize. Dolar je vse zadnje tedne počasi a vztrajno padal, in sedaj nekoliko niha. To je pozitivno, ker je bila rekordna cena neznosna, a tudi prenizek dolar pomeni težave za izvoz številnih gospodarskih področij. Dejstvo je, da je prešla dolarska kriza, ki je vlado postavila na rob obupa. Inflacija res ne pojenja. December je običajno mesec, ko se cene dvigajo. A januar in februar sta vedno mirna in za takrat napovedujejo tudi začetek obnove.

December pa je tradicionalno tudi mesec, ko se socialna napetost poveča. Včasih zaradi težkega položaja, vedno pa, ker k izbruhom družbenih nemirov pomagajo agitatorji. Vlada se zadeva, da je torej treba prebroditi december. To je najboljša razlaga, zakaj je izdala dekret o bonusu 5.000 pesov za vse delavce in uslužbence privatnih podjetij in večji del državnih uradnikov. Izplačilo v dveh obrokih (december in februar) bo pomagalo, da ti meseci potečejo bolj mirno. S tem je Macri tudi dosegel, da je Glavna delavska konfederacija (CGT) opustila namen splošne stavke, ki bi pomenila velik zaplet ob koncu leta. Ta vsota denarja bo tudi pripomogla, da se vsaj nekoliko izboljša potrošnja, ki je zadnje mesece stalno padala in prizadevala tako industrijo kot trgovino.

Kaj pa, če se položaj res počasi izboljša in pridemo do volitev ob stabilnosti in prvih znakih reaktivacije? V tem primeru bi Macri imel obnovljeno upanje na zmago. To je bil vzrok, da se je pričela izvajati strategija »vsi proti Macriju«. Gospa si mora zagotoviti združen nastop vseh možnih strank in skupin, da ohrani upanje povratka. Zato sedaj kadi pipo miru z vsemi nekdanjimi sovražniki. Tam v krogu sedijo sindikalist Moyano in njegova dva sinova; bivši guverner province Buenos Aires Felipe Solá; socialni vodja Fernando Navarro in končno vodja socialnih gibanj Juan Grabois, ki  rohni proti kirchneristični korupciji a veruje, da je ob vsem tem Gospa nedolžna. Ali njegova prisotnost pomeni, da ta čudna fronta uživa blagoslov iz Vatikana?

Kam plujemo? Nekaj nam mora biti jasno: sedanja vlada je storila mnogo res težkih napak. Morala je graditi na pogorišču, ki je ostalo po dolgih dvanajstih letih kirchnerizma. A Macri ni imel pravega načrta, ni izbral prave smeri in (nedoumljivo) še do danes ni narodu razložil, kako blizu smo bili prepadu. Tudi po njegovi krivdi država (družba) plačuje in bo še plačevala hude račune. Ne govorimo tukaj samo o zunanjem dolgu. Grozne vsote najdemo tudi za notranji dolg, ki so ga predstavljali boni LEBAC in ga sedaj najdemo v bonih LELIC. To so kratkoročna posojila bank državi, za katere so obresti neznosne. Trenutno, potem ko Centralna banka počasi niža te obresti, se še vedno sučejo na neverjetni višini 65%. Koliko denarja se tako pretaka v skupine kapitala je nedoumljivo. In ves ta denar plačujemo vsi, a ob tem najbolj trpijo srednji in nižji sloji.

Ni bilo drugega izhoda? Gotovo je bila kakšna bolj mila pot. A vlada je ni našla. Ne pozabimo pa, kaj vse nam je zagodel kirchnerizem in kje bi bili, če ne bi zmagal Macri. In tudi, kaj se je spremenilo in nam daje upanje, da bo nekoč boljše. Le en primer: izvoz mesa. Argentina je bila tradicionalen izvoznik govedine. Argentinsko meso slavi po vsem svetu. Za časa kirchnerizma pa je državni sekretar Moreno prepovedal izvoz, da bi tako zbil ceno na domačen trgu. Izgubili smo tradicionalne trge, cena ni padla in živinoreja je zašla v krizo. Urugvaj in celo Paragvaj sta izvažala več kot mi. Po treh letih si je področje opomoglo. Argentina danes trdno stoji ne petem mestu med svetovnimi izvozniki in področje predstavlja 2.000 milijonov dolarjev, ki ob izvozu dotekajo v našo državo. Morda je, kljub težki in krivični ceni, ki jo mora plačevati vsa družba, smer to pot pravilna.

Iz življenja v Argentini                                                             

Težki računi

Včasih se stvari zapletejo v zadnjem trenutku. Ko smo prepričani v uspeh naših namenov in brezskrbno korakamo proti cilju, se nenadoma na poti pokaže - ne kamen, ogromna skala, ki nas zaustavi v napredovanju.

Nekaj takega se je dogodilo z vlado in njeno potrebo, da ji parlament čim prej potrdi zakon o proračunu za prihodnje leto. Le s težavo, in proti pocestnim izgredom in notranjim razprtijam, je Macriju uspelo, da je bil zakon izglasovan v poslanski zbornici. V senatu pa so si predstavljali miren sprehod, brez kakšnih zapletov. V komisiji je bilo besedilo sprejeto brez težav, a zapletlo se je med prehodom v zbornico.

Omenili smo že, da je bilo besedilo dogovorjeno s peronističnimi guvernerji (opozicija), ki so se seveda s sporazumom okoristili. Ves čas kirchneristične vlade so province trpele na pomanjkanju denarnih sredstev. Iz rožnate palače so jih stiskali in si tako zagotovili njihovo poslušnost. Macri nastopa podobno, a bolj diplomatsko: najprej pomaga, potem prosi in se pogaja. Tako se nahajamo v stanju, da večina provinc nima več starih dolgov in posluje urejeno. Pri zadnjih spremembah zaradi odprave podpor transportu in javnim tarifam (elektrika, plin, voda), je bila najbolj prizadeta provinca Buenos Aires, ki jo vodi vladna Maria Eugenia Vidal.

Preveč zahtevni. Večkrat se je v vladnih vrstah že sprožila debata, češ, da je predsednik preveč popustljiv do guvernerjev. Mnogi menijo, da je bila metoda gospe Cristine bolj uspešna. Če se preveč popušča, se nasprotnik razvadi in zahteva vedno več. To je bilo potrjeno sedaj, ko se je besedilo zakona o proračunu pojavilo v senatu. Senat je, mnogo bolj kot poslanska zbornica, izraz federalizma, torej prostor, kjer imajo guvernerji svojo moč. Ko je bilo že vse dogovorjeno, je skupina »manj ubogljivih« naenkrat postavila novo zahtevo: da se povrne sklad soje, to pomeni, naj se pridržki (davek) na izvoz soje (zvezda argentinskega poljedelstva) sorazmerno razdelijo na vse province, ne pa da gredo v zvezno blagajno.

Tu sta važni dve točki. Prva: res si je vlada prilastila celoto teh sredstev, a jih je nadomestila z drugimi prispevki provincam. Druga: vse to je bilo že dogovorjeno in sprejeto. Torej zahteva guvernerjev nima stvarne podlage. A to jih ne zanima in vlada sumi, da je poleg denarnih interesov zadaj tudi političen namen. Ni slučaj, da so zahtevo postavili guvernerji, ki so blizu gospe Cristine in storijo vse, da Macriju ne bi uspelo vzpostaviti red in urediti državo. To pot se je vlada trdno postavila in zanikala možnost dodatnih sredstev. Zakon je bil kljub temu potrjen v komisiji in bo, najbolj verjetno, izglasovan tudi v zbornici prihodnjo sredo. A peronistični senatorji bodo glasovali ločeno.

Je pa ta zahteva pokazala tudi položaj v peronizmu. Javno so se sprli v sami zbornici. Vedno večja je razpoka v samem »federalnem« (resnem?, zmernem?) peronizmu. Razumljivo je, da vlada skuša povečati to razpoko. Peronistični razdor je eden izmed pogojev, da upajo na uspeh na prihodnjih volitvah. A ta razpoka lahko povzroča tudi nevarnost, da se izjalovi strategija mirnega prehoda do konca sedanjega mandata.

Sumljivi premiki. Zadnje čase lahko opazujemo kar nekaj premikov, s pogledom obrnjenim proti volitvam prihodnjega leta. Lahko vidimo, kako se mnogi bližajo gospe Cristini, v upanju, da jim zagotovi vidno mesto na kakšni kandidatni listi. Pojav je razumljiv. Skupnost nekirchnerističnega peronizma je številna, politično močna in ima podporo številnih guvernerjev. A nima pravega, vrednega kandidata. Ni je osebnosti, ki bi pritegnila dovolj simpatije (in glasov) za upanje uspeha. Da bi pa nastopili skupno, je dejansko nemogoče. Večina guvernerjev in voditeljev tega političnega prostora ima na jasnem, da nočejo ničesar skupnega z bivšo predsednico. Kaj pa, če se ona odpove kandidaturi?

Zadnje čase se med političnimi opazovalci mnogo govori o tej možnosti. Čeprav vse kaže, da gospa Cristina želi ponovno kandidirati, je kar nekaj dejavnikov, ki dopuščajo drugačen izid. Poglejmo. Vrsta sodnih postopkov jo vedno bolj obkroža. Dokazi korupcije so tako jasni in močni, in njih število tolikšno, da praktično nima izhoda. Rešuje jo (in jo lahko tudi v prihodnje reši) samo njen parlamentarni privilegij, ki jo varuje aretacije in ječe. To je tudi primer njenega sina. Máximo Kirchner je poslanec, in kot tak nedotakljiv. Kaj pa hči Florencia?

Tukaj se pa zaplete, ker dekle nima politične funkcije in sledečih privilegijev. Bivša predsednica tudi ve, da bi bilo najboljše zdravilo za njene sodne težave, peronistična zmaga na prihodnjih volitvah. Bi bila pripravljena odpovedati se kandidaturi in s tem omogočiti skupni nastop peronizma? Bi dovolila, da se njeni najbolj zvesti pristaši odpovedo vidnejšim mestom na kandidatnih listah, v prid zmernejšim osebam, ki ne bi odbijale sredinskih glasov? To so vprašanja, na katera trenutno še ni odgovora. Vendar mora vlada računati tudi s to možnostjo. Presenečenja v zadnjem trenutku niso priporočljiva.

Kesanje? V neprijetnem položaju se nahaja tudi katoliška Cerkev. Te dni je zasedala škofovska konferenca. Bila je priložnost, da so cerkveni voditelji pregledali dogodke zadnjih tednov in vlogo Cerkve pri njih. Gre predvsem za sindikalno »romanje« k Marijinem svetišču v Lujanu, kjer je krajevni škof v pridigi napadal vladno gospodarsko politiko, po maši pa se prijazno rokoval z Moyanom, ki ima tudi hude sodne težave. Te dni se je msgr. Radrizzani opravičil do tistih, ki »so morda trpeli« zaradi prizorov in govora v Lujanu.

Zadeva ni lahka. Sploh se pri mnogih katoličanih pojavlja vprašanje, kakšno vlogo igra Cerkev (škofje, papež), v sedanjem političnem trenutku. Debata med zasedanjem škofovske konference gotovo ni bila preveč mirna. Uvodna pridiga msgr. Ojeda, predsednika škofovske konference, je bila sicer pomirjujoča, a je tudi izražala dvom nad prihodnostjo. Nekaj je jasno: Cerkev že dolga desetletja nenehno poudarja, da argentinska kriza ni gospodarska, ne politična, temveč moralna. Ne more se torej škof objemati z osebami, ki so dokazano zapadale (in še zapadajo) korupciji, in jih pred ječo rešuje le še pokvarjenost nekaterih sodnikov in počasnost argentinskega sodnega sistema.

Medtem pa vlada uživa mir na deviznem področju. Dolar je popustil v svojem pritisku, a cena je izredna: visoke obresti vsak dan prizadevajo industrijsko proizvodnjo in trgovsko obratovanje. Pasa notranja potrošnja, ker ni denarja. Ljudi moti tudi dejstvo blaznih povišic. Tipičen primer so goriva. Medtem ko cena petroleja pada na mednarodnem trgu in dolar pada na domačem, se cena bencina nenehno dviga. Cena je najvišja v južni Ameriki, plače pa ne.

Ko govorimo o industriji: meseca septembra je proizvodnja padla kar za 11,7% v primerjavi z istim mesecem lanskega leta. Padec skoraj enako prizadeva vsa področja. Posebej pa se pozna v avtomobilski industriji. Prodaja novih avtomobilov je padla kar za 40% in sektor se je že obrnil na vlado s prošnjo pomoči in podpore.

Sedaj čakamo, kakšne številke bo pokazal državni inštitut za statistike glede inflacije meseca oktobra. Vlada ve, da se ne obeta nič prijetnega. A to je le uradna potrditev tega, kar vsi vsak dan čutimo v žepih.

Iz življenja v Argentini                                                               

Pred vrati pekla

Ne, saj ni (in ne bo) tako hudo. A naslov tega članka se mi je zdel zanimiv in bo gotovo pritegnil pozornost bralca. Res pa je, da nas čakajo težki časi. Do konca leta manjkata točno dva meseca; nato pa še prvi trije meseci odločilnega leta 2019. Potem, da bo boljše. Tako napovedujejo vladni strokovnjaki, katerim pa nekateri ne verjamejo preveč. Sicer na splošno opazovalci sprejmejo možnost, da bo predsednik izpeljal načrt »deficit 0«, in da država ne bo zapravila več, kot bodo nanesli razni in skoraj nešteti ogromni davki. Kot lahko beremo, je davčni pritisk v Argentini med najvišjimi na svetu. A včasih težava ni v tem, koliko prejmemo, ampak koliko in kako zapravimo.

In kaj nas čaka? Ne govorimo o finančnih težavah države. To je vsaj trenutno že rešeno. Prav te dni smo prejeli skoraj 5.700 milijonov dolarjev, nov obrok posojila, ki nam ga je naklonil Mednarodni denarni sklad (FMI). Te vsote pravzaprav država ne potrebuje za tekoče račune. Prejeli smo dolarje, da bomo lahko plačali zunanje dolgove. Denar pride, da lahko potem odide. Problem je notranji socialni položaj, ki je posledica obupnega gospodarskega razvoja. Že sedem mesecev se država krči. Zaporedoma beremo o zmanjšanju industrijske proizvodnje. Kar nekaj je primerov podjetij, ki so morala zapreti svoje vrata. Druga odpuščajo delavce, kar povzroča rast brezposelnosti. Avtomobilska industrija, ki je bila svoj čas lokomotiva rasti, je na psu. Gradnja, drugi temelj razvoja, tudi nazadujr.

Kapital še vedno dvomi. S političnega vidika pa se vedno bolj pogosto oglašajo tisti, ki menijo, da vlada ne more več govoriti samo o »podedovanem položaju«. Mnogo je lastnih napak. Res smo po odhodu prejšnje vlade našli pogorišče. Vse je bilo v razvalinah. A od tega so potekla skoraj tri leta. Položaj pa, ki se je v prvem obdobju nekoliko izboljšal, je sedaj v mnogih ozirih slabši. Obzorje je temno predvsem v industriji in na socialnem polju. Vendar omenimo, da poljedelski sektor kaže močne znake obnove in uspeha (to nas rešuje), medtem ko na energetskem področju vstaja sonce: ojačeno črpamo petrolej in plin ponovno izvažamo. Vprašanje je, če bo imela vlada priložnost, da se tudi splošno stanje prične izboljševati. Zapravili smo preveč časa, da bi sedaj sanjali o kakšni bližnji pomladi. Pot bo dolga. In če prihodnje leto zmaga opozicija?

Te dni sta na potovanju gospodarski minister Nicolas Dujovne in predsednik Centralne banke Guido Sandleris. Prvi je poletel v Washington, drugi v London. Namen obeh je isti: finančne kroge na severu prepričati, naj vendar že investirajo v Argentinska podjetja. O tistih slavnih investicijah, ki bi morale deževati takoj potem, ko je Macri sedel na predsedniški prestol, ni ne duha ne sluha. Vlada je pričakovala, da se bodo pojavile potem, ko je FMI priskočil Argentini na pomoč. Tudi sedaj, ko je vodstvo Sklada končno potrdilo že tretji sporazum in pošilja obljubljeni denar, ni premikov svetovnega kapitala, ki naj bi vzbujali optimizem v Buenos Airesu.

Mnogokrat smo že povedali, da je kapital strahopeten. Prihaja le, da se okoristi v finančni hazardni igri, kjer hitro pride, pa takoj odide ko se pojavijo oblaki, in pri kateri vedno zadene. A da bi tvegal investicijo na produktivnem področju? Izgovorov je dovolj: da ni jasno, če bo vlada sploh sposobna upravljati državo; da je odvisno, kako bo pri nadomestnih volitvah; če bo možno sožitje s peronizmom … In sedaj je vprašanje: kaj pa če na prihodnjih volitvah zmaga gospa Cristina? Tako se dvomi in odločitve za investicije se izgubljajo v nedogled. Dokler ne bomo resna in zanesljiva država, investicij ne bo.

Kamni spotike. Omenili smo, da je vodstvo Mednarodnega denarnega sklada potrdilo dokončni sporazum z Argentino. Vladi je uspelo pred tem, da je poslanska zbornica izglasovala proračun za leto 2019. Bila je težka borba, neskončna pogajanja, vrsta včasih nesmiselnih »daj-dam«, ki je končno pripeljala do zaključne in kar prepričljive zmage vlade.

A še pred tem se je vojna razvnela pred palačo parlamenta in tudi znotraj. Kot lanskega decembra, med obravnavo zakona o pokojninski spremembi, so tudi to pot skrajni elementi uprizorili pravo pocestno vojno. Ni jih bilo veliko, par stotin. Vsi ostali, ki so prišli, da bi množično a mirno izrazili svoje nasprotovanje temu zakonu, so odšli, ko se je začel spopad. Kamni so padali na policijsko obrambno črto, in ko je zmanjkalo kamnov, so s težkimi kladivi razkosali kamnite klopi na trgu in nadaljevali z ofenzivo. Uporabljali so tudi domače ognjemete: osem policistov je bilo ranjenih.

Zunanjim izgredom je sledil notranji pritisk: zahteva kirchneristov in skrajne levice, da se prekine zasedanje zbornice. Decembra jim je prvič uspelo, sedaj so ostali praznih rok tudi še potem, ko je (bivši radikal) Moreau uporabil staro fotografijo in krivdo za izgrede metal na vlado in varnostne organe. Ko so ugotovili utvaro je bilo dovolj norčevanja na njegov račun.

Potrditev proračuna v poslanski zbornici je dokaz, da je možen dialog, kadar je vsaj nekaj medsebojnega razumevanja in namere, da se spoštuje ustanove. Toliko se je vsaj del politične skupnosti (mislim predvsem na peronizem) naučil v teh 35 letih demokracije. Preteklega 30. oktobra smo namreč slavili to obletnico Alfonsinove zmage po zadnji vojaški diktaturi. Kaj vse smo v teh letih prestali; koliko je bilo zamujenih priložnosti; koliko kamnov na poti v lepšo prihodnost!

Počasna pravica. Ta teden se je tudi začel prvi sodni proces zaradi korupcije, ki se je razpasla v dobi prejšnje vlade. Postopek je znan kot »pot denarja K«, ki je le eden izmed neštetih sodnih posegov, ki naj postopoma razjasnijo (in, upamo, kaznujejo) neverjetne primere korupcije prejšnjega »osvojenega« desetletja.

Ni treba še posebej omeniti, da na zatožni klopi manjka glavna igralka te drame: bivša predsednica, gospa Cristina. V isti tožbi bo postopek proti njej izpeljan prihodnje leto. »Zaslugo« za to ima sodnik Casanello, ki je ni hotel vključiti, ko se je sodna raziskava začela. Šele potem, ko ga je v to prisilila odločitev sodne zbornice, je tudi ona zapadla tej prvi sodbi.

Omenimo mimogrede, da se je postopek sprožil točno pred petimi leti, ko je časnikar Lanata na televizijskem programu pokazal, kako v pisarni, povezani z družino Baez (slamnati mož zakoncev Kirchner), štejejo neverjetne vsote dolarskih bankovcev. Pet let je poteklo, da se je sodba začela. V Braziliji za podoben primer sedi v ječi bivši predsednik Lula in ni mogel kandidirati. Tam imajo sedaj novega predsednika. Desničar Bolsonaro je naravna posledica korupcije Delavske stranke PT.

Novi brazilski predsednik pa pomeni dodatno težavo za argentinski položaj. Med njegove prednostne skrbi ne spadata Argentina ne Mercosur, skupni južnoameriški trg. Brazilija je bistvena pri argentinskem izvozu in uvozu. In prav sedaj, zaradi sorazmerja dolarja, se je nekoliko uredilo vedno deficitno argentinsko sorazmerje med obema družabnikom. Treba bo na kak način rešiti to novo gospodarsko fronto. Bomo uspeli?