Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 41

Uspehi in neuspehi 

Težavah z internetom preteklega tedna, ko spisa nisem mogel objaviti (se opravičujem), se vračamo na stari tir. Potekajo zadnji dnevi tega čudnega leta, ki je bilo prvo pod novo vlado. Ta je že četrta pod znakom kirchnerizma. Po treh začetnih obdobjih smo imeli štiri leta Macrija in njegovo »najboljšo ekipo v zadnjih 50 let«. Tako dobra je bila ta ekipa, da se je kirchnerizem vrnil, »boljši«, kot sami trdijo, bolj skrajen, kot dokazuje razvoj. Te dni je predsednik Fernández v radijskem intervjuju zatrdil, da je bilo preteklih dvanajst mesecev »uspešnih«, pa ni pojasnil, na katera področja se nanaša. Uspehov resnično ni bilo in iz potrebe neke jasne »zmage«, možne tudi brez denarja in brez podpore znanosti, se je vrgel v kampanjo zakona o splavu. Tako je v prvih urah tega torka, 30. decembra senat potrdil besedilo, ki dovoli splav do 14. tednov od spočetja. Ta je ena redkih (četrta od dvajsetih) predvolilnih obljub, ki jih je izpolnil.

Le še za trenutek se ustavimo ob vprašanju splava. Volili so križano, tako vladna skupina kot opozicija. A še pred glasovanjem so nasprotniki splava napovedali, da bodo sodno nastopili, ker besedilo zakona je protiustavno. Reforma iz leta 1994 je vključila, kot del ustave, pakt iz San José de Costa Rica (Medameriška konferenca človekovih pravic - 22 novembra 1969). V tem besedilu jasno brani »življenje, od spočetja«. Edino vprašanje je, kako se bo (ko se bo in če se bo) izreklo naše Vrhovno sodišče. Kot življenje, je danes tudi pisana beseda kaj malo vredna.

Blaženo zaupanje. Govorili smo o predsednikovih predvolilnih obljubah. Od dvajsetih je, poleg splava, izpolnil še tri: ustvaril je Ministrstvo žene, tarife javnih storitev je ločil od sorazmerja do dolarja in uredil je delovanje vladne ustanove za statistike (INDEC). Nič več! Najbolj pa je potegnil za nos upokojence. Obljubil jim je povišico 20% isti dan, ko bo nastopil kot predsednik (nič ni bilo); in da bo storil vse, da bodo pokojnine vedno več zalegle. Novi zakon o pokojninah, ki so ga ta ponedeljek potrdili v poslanski zbornici, kruto prizadene njihove dohodke, ker povišice naveže 50% na delavske plače, 50% pa na nabirko sredstev socialnega skrbstva (ko je vedno manj prijavljenih uslužbencev). O inflaciji, ki že napovedujejo, da bo 2021 krepko rastla, ni govora. Znova bodo pokojnine nazadovale. Seveda, to ne bo prizadelo Cristine Kirchner. Te dni ji je nadomestna sodnica (ona jo je imenovala leta 2015) odločila, da ji pripada moževa predsedniška pokojnina, njena predsedniška pokojnina in sedanja plača podpredsednice. Tam blizu milijona pesov na mesec. In seveda dodatno vse zapadene pokojnine z obrestmi vred. Pa niti ne bo plačala davka na dobiček (ganancias), ki ga vsi plačujejo. Kdo jim lahko še zaupa.

Slovar slovenskega knjižnega jezika pojmuje zaupanje kot »prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje; prepričanje, da je kdo pošten, iskren; prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj«. Če premislimo te postavke in trditve, je razumljivo, da zaupanje v Argentini izumira.  Med 4. in 8. decembrom je raziskava svetovalnega podjetja Synopsis, ki jo je objavilo vse časopisje, ugotovila, da 49,7% anketiranih »ne verjamejo ničesar«, kar pravi predsednik, dodatnih 11,5% jih je izjavilo, da mu »večino časa« ne verjamejo. Težko je zaupati človeku, ki »se zmoti« vsakič, ko odpre usta. Ki nekoga imenuje »prijatelja« (Larreta, šef mestne vlade), pa mu z dekretom zniža zvezne dohodke. Težko mu je zaupati tudi, ko trdi, da smo med najboljšimi v boju proti pandemiji, pa nas statistike postavijo na sam vrh prizadetih in smo med desetimi državami, ki imajo največ mrtvih na milijon prebivalcev. Ali pa zadnji spodrsljaj: začeli smo cepiti proti koronavirusu (Sputnik V) in Alberto je dejal, da smo med desetimi državami, ki so začele cepiti. Časopisi so hitro povedali, da se cepi v že več kot tridesetih državah. Kdo mu lahko še zaupa.

Nekaj podobnega lahko ugotovimo, ko gledamo na gospodarski in socialni položaj. Ko predsednik govori o »uspešnem« letu, je to težko uskladiti s stanjem, ko revščina presega 40% prebivalstva in je revnih 54% otrok. Kako mora predsednik trditi, da »v Argentini ni lačnih«, ko prehrambna negotovost zasega 30% prebivalstva. Vrnili smo se v čase, ko so najvišji vladni predstavniki mirno trdili, da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji. Pred kratkim se je predsednik sestal z uglednim ekonomistom (Carlos Melconian, bivši predsednik Narodne banke).  Pogovor je označil kot »pozitiven«. Težko razumljivo, ko Melconian nenehno ponavlja, da je Argentina »tovarna ki proizvaja revne«. Pred dnevi pa je bivši minister Roberto Lavagna opozoril, da »ni več časa« za igranje. Treba je pripraviti in začeti izvajati stvaren gospodarski program, ker se država potaplja. A za tak program bi morali doseči soglasje vlade in opozicije. Soglasje z opozicijo? Podpredsednica bi ponorela.

Máximo že nori. Ko vse poroča o cepljenju, ko splav zavzema prve strani, stopa nekoliko v ozadje dogajanje okoli peronistične stranke v provinci Buenos Aires. In vendar je ta točka ena najbolj važnih v ofenzivi podpredsednice, ki ni nikdar odstopila od svojega gesla »hočemo vse« (Vamos por todo). Cilj se ne spreminja, taktika in strategija pa sta minljivi. Celo pokojni Nestor je preziral peronizem in njegovo strukturo, čeprav mu je ta odprla vrata do predsedniškega prestola. Tedaj je bilo mnogo pisanja o »transverzalnosti« (prečnosti), povezavi sorodnih skupin mimo (preko) strank in njihovih struktur. Ko je tedanji predsednik videl, da s tem ne gre nikamor, je zamenjal strategijo. Nov cilj je bil: kolonizirati peronizem. Prevzel je strukturo in z njo zagotovil kirchnerizmu tri predsedniške dobe.

Cristina se je nalezla njegovega prezira peronizma, a enako kot pokojni mož izkoristila strukturo za nemoteno vladanje. Vendar je leta 1917 v provinci ustanovila vzporedno stranko »Unidad Ciudadana« in bila poražena. Tam se je rodila ideja da le »vsi združeni« zmagamo. To se mora nadaljevati in lovišče je več kot deset milijonsko buenosaireško predmestje, kjer gospodarijo »predmestni baroni«, res pravi graščaki. Treba jih je podjarmiti. Zato je Cristina iznašla orodje: njen sin Máximo naj bo predsednik justicialistične (peronistične) stranke v provinci Buenos Aires. Za ravnotežje naj pa bo Alberto predsednik stranke na državni ravni.

Zadeva se je zapletla, ker ima stranka v provinci že svoje vodstvo. Predsednik je župan iz Merla (Menéndez), ki ga bo ob koncu 2021 zamenjal Gray (Esteban Etcheverria). Ob teh dveh je še Zabaleta (Hurlingham) in vsi trije so proti namenu, da bi mladi Kirchner vodil stranko. Izbrani so bili po volilnem polomu leta 1917, ko je bil Máximo v vzporedni mamini stranki (Unidad Ciudadana). Oni so obnovili provincijski peronizem, sedaj pa naj ga prepustijo tem, ki so ga takrat prizadeli? Poleg tega, da bi stvar bila legalna, bi morala odstopiti sedanji in prihodnji predsednik ter polovica svetnikov (25) in vsi njihovi namestniki. Prava revolucija, ki se ji »trije mušketirji« upirajo. Dobro vedo, da je edini cilj Cristine, napolniti z imeni lastnih ljudi volilne listine prihodnjega leta. Máximo nori spričo tega upora, župani pa besnijo. Še ni jasno, kako se bo ta manever iztekel. Večina upa na kak »strateški dogovor«.

Kako bo z dolgovi? V ozadju ostaja tudi ena bistvenih točk za izhod iz sedanjega kaotičnega stanja: dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) glede dolga kakih 44 tisoč milijonov dolarjev (in seveda predhodno novo posojilo). Seveda, kakršenkoli sklep predvideva stvaren gospodarski načrt, ki se ga Alberto brani od samega začetka vladanja. Za FMI pa je tak načrt pogoj za dogovor. Da predvidimo, kaj lahko načrt vsebuje, ni treba biti strokovnjak. Imamo primer Grčije, Ukrajine in še številne druge. Treba bo stisniti pas in zobe in izvesti kirurški poseg v gospodarstvo.

Tukaj pa se pojavijo težave. Cristina noče nobene »operacije«, nobenega rezanja niti stiskanja pasu. Kam to vodi vsi vemo. Razni strokovnjaki dnevno opozarjajo, da brez resnega in stvarnega posega gospodarstvo ne bo prišlo na pravo pot. Lavagna, čigar opozorilo smo zgoraj omenili, je zatrdil, da deset let zastoja ne dovoli novih gospodarskih pustolovščin. Argentinska ekonomija že deset let ne raste. »Ni izgovora, da bi se še naprej igrali« trdi minister, ki je državo izpeljal po krizi leta 2001, potem, ko mu je Remes Lenikov s svojim kirurškim posegom položil preprogo, po kateri je prišel do svoje le delno zaslužene slave.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 40

Zapleta se

Manjkata dobra dva tedna, pa bomo zapustili to čudno in tragično leta 2020. Pandemija koronavirusa, z vsemi okoliščinami in posledicami, je prizadela ves svet. V Argentini pa je sovpadala s prvim leto kirchneristične vlade in je razgalila vse slabe strani, vse pomanjkljivosti, vso improvizacijo, ki je ena najhujših značilnosti menjajočih se argentinskih vlad. Napovedi, ki so samo prazne besede; obljube, ki jih v naslednjem trenutku odnese veter; načrti, ki nimajo trde podlage in ne peljejo nikamor ... Temu moramo dodati še globok razkol, ki loči argentinsko družbo, in nasprotja, ki hromijo delovanje vlade. Meglenost skupnih ciljev, nejasnost poti, dvomi pri uporabi sredstev s strani tistih, ki nas vodijo. To je vidno na vseh področjih in kaže na globoko brezno, iz katerega se moramo dvigniti, pa ne vemo ne kako, ne kdo naj nas popelje na pravo pot.

Vlada se ne znajde. A to ni novost. Z Macrijem smo imelo »najboljšo ekipo zadnjih petdeset let«. Uvedla je nekaj pozitivnih sprememb, a se končno izgubila v močvirju nejasnosti. Alberto nas je prepričal, da je sestavil »vlado znanstvenikov«, ki je odpovedala ob prvih težavah in se bori z lastnimi nasprotji. Predsednik je napovedal skupen nastop vseh, a je po enem letu razpoka, ki nas loči, hujša kot prej. Napovedali so tristo tisoč cepljenih pred koncem leta, sedaj pa minister za zdravje že ugotavlja, da bo to težko. Razpolagali naj bi s tremi različnimi cepivi, pa nam za začetek ostaja le ruski »Sputnik V«. Sredi ene najhujši gospodarskih kriz, kar jih Argentina pozna, pa se bije notranja vojna. Njene posledice, še nepredvidljive, ogrožajo potreben skupni nastop v teh tragičnih okoliščinah.

Sodna vojna. Še predno se je kirchnerizem vrnil na oblast, se je pojavila dotlej neznana beseda, ki naj bi bila vzrok vseh težav funkcionarjev prejšnjih dveh obdobij kirchnerizma. Ta beseda, severnoameriškega izvora, je »lawfare«. V javnost jo je vrgla in od tedaj nikdar zapustila bivša predsednica (sedanja podpredsednica) Cristina Fernández Kirchner. Beseda je angleška in predstavlja krčenje besed »zakon« (law) in »vojna« (war). Nanaša se na zlorabo pravnih postopkov, pri čemer ohranja privid zakonitosti, a je v službi sodnega preganjanja političnega nasprotnika. Obsega neupravičene aretacije bivših (včasih tudi sedanjih) funkcionarjev, finančno hromenje, diskreditacije nasprotnikov, manipuliranje z notranjimi razdelitvami družb, socialnih omrežij in medijev. In končno, sodbe in obsodbe, izrečene pod vplivom političnih in gospodarskih krogov. Vse to pod plaščem sodnih ustanov in oseb z enim samim ciljem: uničiti nasprotnika. Ali ne diši to bolj po kirchnerizmu?

Krog okoli Cristine ugotavlja, da je vse, kar se dogaja na področju sodnih postopkov, povezanih s korupcijo preteklih vlad, posledica te vojne. Bivši funkcionarji postanejo nedolžne žrtve hudobnih sodnikov, na katere vplivajo zunanji dejavniki. To je imelo vsaj nek smisel, dokler je bila na oblasti prejšnja vlada. A danes taka ugotovitev izgubi podlago. Argentinski sodni sistem res ni vzoren ali neomadeževan. A poleg nekaterih pokvarjencev so tudi sodniki, ki resno in vestno odločajo. In vendar je v teku široka politična kampanja, katere geslo je »Božič brez političnih pripornikov«. V Argentini danes ni nikogar v ječi zaradi političnega prepričanja. So le politiki, ki so v ječi, obtoženi korupcije, ker so si prilastili državna sredstva.

Hud udarec za Cristino je bila odločitev Vrhovnega sodišča, ki je potrdilo obsodbo (pet let in deset mesecev zapora) proti bivšemu podpredsedniku (Amado Boudou). Postopek je bil dolg. Šel v skozi roke štirinajstih sodnikov. In vendar je ves kirchnerizem zagnal vik in krik, češ, da je Boudou žrtev političnega preganjanja. Vsi ugotovljeni dokazi krivde niso bili važni. Niti dejstvo, da je uradno navedel naslov stanovanja sredi sipine ob morju. Ali sramotna gesta, ko je zamenjal letnico nakupa avtomobila, da bi v postopku ločitve opeharil bivšo ženo. Način, kako so reagirali kirchneristi, je bil v živem nasprotju v primerjavi z Marijo Julijo Alsogaray. Od vse Menemove vlade je bila obsojena samo ona, ki ni izhajali iz peronizma, ampak iz liberalne UCeDe. Prepustili so jo usodi. Boudou tudi izhaja iz liberalizma. Dejstvo, da se je peronizem potegnil zanj je sad razmišljanja bivše predsednice: če so njega obsodili, lahko tudi mene. Treba je ustaviti sodni tok dogajanja, preden bo ona na vrsti. Cristina je že v postopku sojenja v aferi javnih del v provinci Santa Cruz. Dokazov korupcije je dovolj in slamnati mož (testaferro) je Lázaro Báez, ki je v ječi že dolga leta. S tem je povezanih še več drugih postopkov. In tukaj »lawfare« nima kaj opraviti. Sodni postopek se je začel že, ko je bila še predsednica. In podobno je z vsemi člani njene družbe. Zato je razumljiva ta ihta v obrambi bivšega podpredsednika. 

Ni zaupanja. Cristina v teh zadevah vidi eno samo rešitev. Noče, da bi se sodni postopki zavlačevali in končno zapadli. Tudi noče, da bi jo predsednik pomilostil, kar bi bilo popolnoma v skladu z zakoni in ustavo. Hoče, da jo sodniki proglasijo za nedolžno. In edina pot do tega cilja je, da zamenja sodnike. Še več, da zamenja celotni sodni sistem. Ker je ta zadnja varianta zelo zapletena, trenutno menjava sodnike kolikor ji dovolijo pristojnosti in okoliščine, ker je senat tisti, ki odloča o imenovanju sodnikov. Seveda je končni cilj celoten sistem. Star je njen namen, da bi po poti ustavne spremembe dosegla, da bi državljani na splošnih volitvah izbirali tudi sodnike. To je že pred leti zavrnilo Vrhovno sodišče, ker je protiustavno. A le po tej poti bi lahko v celoti nadzirala vse javno življenje. Neodvisnost izvršilne, zakonodajne in sodne oblasti ni v njenih računih. Tisti »hočemo vse« (vamos por todo), ki ga je izrekla na vrhuncu svoje moči, je še vedno v njenih načrtih. A vse je odvisno od volilnih izidov v prihodnjih letih.

To pa seveda ni skrb volivcev, ki se borijo z vsakdanjimi težavami, medtem ko upada njihovo zaupanje v vodilni razred. Normalni državljan dan za dnem opaža, da njegove težave niso v središču skrbi posameznih vlad. Nenehno hlapi zaupanje v ustanove javnega življenja. Pred kratkim je posebna anketa ugotovila, da komaj 34% ljudi zaupa vladi. Še slabše je z ostalimi dejavniki: parlamentu zaupa le 27% državljanov; sindikati imajo podporo 13% ljudi; politične stranke enako. Najslabše je s sodno oblastjo: sodiščem zaupa komaj 7% Argentincev.

Ker ne zaupajo Argentini, tuja podjetja kaj malo investirajo v naši državi. Svetovne finančne ustanove nam ne posojajo denarja, in kadar to storijo, so obresti astronomske. Politično nismo zanesljivi, ker en dan zavzamemo določen položaj, naslednji dan pa ravno obratnega. Prav tako strokovnjaki ugotavljajo, da uradna cena dolarja odgovarja stvarnemu položaju, a ga vlada ne prodaja. Na vzporednem trgu pa ga dobite le, če plačate dvojno ceno. 

Križi in težave. Medtem, ko čakamo, kaj bo s cepivom proti koronavirusu, naše življenje teče normalno. To pomeni, da v tem slabem položaju ni izboljšanja. Oktobra je inflacija dosegla 3,8%. V novembru je bilo nekoliko boljše: 3,2%. Dosedanja letošnja inflacija se vrti okoli 30,9% in v zadnjih dvanajstih mesecih je bila 35,8%. Kako bo decembra je še neznanka. Važno je tudi, da prehrana prehiteva splošno inflacijo: v zadnjih dvanajsti mesecih je poskočila za 40,4%. In kljub temu je te dni predsednik izjavil, da »nam je uspelo, da med nami nimamo lačnih«. Na laž ga je postavil Socialni inštitut katoliške univerze (UCA), ki je ugotovil, da 2,2 milijona otrok trpi za lakoto. Svarijo še pred možnostjo, da to postane kronična težava.

Kaj se nam obeta za prihodnje leto? Gospodarski minister je v državnem proračunu zapisal, da pričakuje inflacijo v višini 29%. A v Centralni banki govorijo o 50%. Da položaj ni najbolj ugoden vidimo v dejstvu, da je državna petrolejska družba (YPF) je že petič letos podražila bencin, to pot kar za 5,5%. To bo odmevalo pri vseh ostalih cenah. Glede prihodnjega leta povejmo še, da bodo povišali cene javnih storitev, ki so bile doslej zamrznjene. Obljubljajo, da ne bodo prizadele ogrožanih sektorjev. A dobro vemo, koliko lahko zaupamo tem obljubam.

Medtem pa v parlamentu poteka »nadaljevanka« okoli zakona o pokojninah. Najprej je Cristina spremenila besedilo (sicer v prid upokojencem) in zapletla delo gospodarskega ministra. Sedaj pa se puntajo še federalni poslanci (Lavagna) in je vprašanje, če bo zakon potrjen. V senatu pa se pojavlja dvom o usodi zakona o splavu in ni jasno, kakšen bo končen izid.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 39

Zamujeno leto

 

Jutri, 10. decembra, bo Alberto Fernández dopolnil eno leto na predsedniškega mandata, kar seveda ne pomeni, da je eno leto na oblasti, ker je vedno bolj jasno, da vajeti države niso v njegovih rokah; trdno jih drži podpredsednica. Tudi sicer, pa naj odloča on ali ona, dejstvo je, da težko najdemo razloge za kakšno praznovanje. Lahko pogledamo različna področja uprave, pa ni videti veliko pozitivnih izidov vladnega delovanja. Gospodarsko, socialno, vzgojno, sanitarno … ni polja, kjer se ne bi kopičile težave. Res je sredi marca pandemija močno udarila deželo, a že pred tem je bilo jasno, da vlada ne najde prave smeri. To je dovolj zgovorno nakazala tudi predsednikova izjava, da ne verjame v načrte. In prav to so tuji upniki zahtevali v teku pogajanj za nov dogovor o odplačevanju zunanjega dolga: stvaren gospodarski načrt. A kako bo dolgoročni državni program pripravila vlada, ki ni sposobna vredno organizirati niti pogreba ljudskega nogometnega malika?

 

Suhe številke. Dogovor z zunanjimi upniki je bil eden redkih uspehov. Od njega je vlada pričakovala tudi, da bo umiril domače precej viharne razmere, predvsem rastočo ceno vzporednega dolarja. Nič tega se ni zgodilo in dolar je na črnem trgu prekoračil vse rekorde, dokler ni minister Guzmán segel po orožju dolarskih bonov in začel urejati domače račune. A vrnimo se v sredino meseca marca. Takrat se je začelo. Številke pandemije so zaskrbljujoče. Te dni je Argentina presegla 40.000 smrtnih žrtev in se uvrstila med 11. držav z največ umrlimi za koronavirusom. V Južni Ameriki ima več žrtev samo Brazilija. če pa upoštevamo število smrtnih primerov na milijon prebivalcev, je država med desetimi najbolj prizadetimi na svetu.

Gospodarstvo ne ponuja boljše slike. Argentina konča leto 2020 s 44% prebivalstva (20,3 milijona prebivalcev), ki živi v revščini. To je pred dnevi objavil oddelek za socialne statistike katoliške univerze. Ustanova je dovolj resna in strokovno zanesljiva, da v njene zaključke ne moremo dvomiti. Celo v zadnjem obdobju pod kirchnerizmom, ko je bila Cristina predsednica Axel Kicillof pa gospodarski minister, je katoliška univerza objavljala svoje statistike, ker vlada ni hotela meriti revščine. Te dni je državni inštitut objavil oktobrsko inflacijo, ki je bila 3,8 odstotna, najvišja v letu. Po raznih ocenah se bo novembrska, ki bo znana čez nekaj dni, sukala okoli 3,5 odstotkov. Letna stopnja inflacije bo znašala 37 %. Še ena izgubljena bitka.

Če je ministru, po dolgih pogajanjih, uspelo doseči dogovor s privatnimi upniki, je prav ob prvi obletnici njegova velika skrb pogajanje z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), ki mu bomo morali vrniti 44.000 milijonov dolarjev. A bistveno je, da vlada prosi, naj ji FMI podeli še dodatno posojilo, ker Centralna banka nima prosto razpoložljivih dolarjev. V tem dejstvu najdemo razlog, zakaj je gospodarsko ministrstvo odločilo, naj privatna podjetja tudi preložijo odplačevanje svojega zunanjega dolga. Podjetja imajo denar a Centralna banka nima dolarjev. Prav tako vlada zahteva od provinc, ki so tudi zadolžene v inozemstvu, da naj dosežejo nove dogovore in plačajo v poznejših obdobjih. Skupen dolg vseh provinc znaša 15.000 milijonov dolarjev in samo Mendoza in Neuquén sta že uredili svoje račune.

Na vzgojnem področju so učenci in dijaki iz vse države zaključili leto brez prisotnostnih predavanj. Vse je potekalo preko interneta. Kljub prizadevanjem učiteljev pa je vrednost in uspešnost virtualnega pouka še vedno neznanka. Poleg tega je celo v samem prestolnem mestu kakih pet tisoč učencev, ki nimajo dostopa do interneta. Kako se ta številka veča v notranjosti, predvsem v oddaljenih krajih, vlada ne govori. Strokovnjaki smatrajo, da je bilo šolsko leto v veliki meri izgubljeno. Ni načina, da bi to nadomestili. In, kar je najbolj žalostno: šole so zaprte, kazini pa odprti. Argentina, ki je bila na čelu vzgoje v Latinski Ameriki, vedno bolj nazaduje.

 

Politična nesoglasja. Prav tako, kot na gospodarskem, sanitarnem in vzgojnem področju, vlada ni našla pravega prijema v vprašanjih zunanje politike. Gojila je upanje na Trumpov poraz na volitvah v ZDA, in ta želja se je izpolnila. A če je Biden zmagal, to še na pomeni, da je konec težav. Dejansko vlada niha od leve na desno in ne najde ravnotežja. To je vidno zlasti v primeru Venezuele, ko tudi v mednarodnih ustanovah enkrat voli na levo, drugič na desno. V primeru zadnjih parlamentarnih volitev, ki jih je množično obsodila mednarodna skupnost, se Argentina še ni izrekla. Seveda, težava je v tem, ker vlada ni enotna niti v najbolj osnovnih položajih. »Fronta vseh«, kakor se imenuje povezava, ki je pred letom prevzela oblast, je skupek ideološko zelo različnih skupin. Združile so se z edino zavestjo, da samo povezane lahko zmagajo na volitvah. Fronta je bila odlično volilno orodje, a ni sposobna uspešno voditi države, ker nimajo ne skupne izhodiščne točke, ne istega cilja.

Poleg skupinskih težav najdemo tudi osebna nasprotja. To je prišlo do izraza zlasti, ko je predsednik dosegel, da je prišlo do virtualnega stika z izvoljenim predsednikom ZDA. Alberto in Biden sta imela krajše srečanje in se pogovorila o nekaterih točkah skupnih interesov. Stika se je udeležilo tudi nekaj višjih funkcionarjev. A manjkal je zunanji minister Solá. Namesto de bi šel v vladno palačo, kjer je potekal pogovor, je šel v predsedniško rezidenco. Se je zmotilč Nekateri trdijo, da ga je nekdo namenoma napačno usmeril. Potem pa je v teku radijskega intervjuja omenil kot del pogovora točko, ki je dejansko nista obravnavala. Najhujše je, da se je omenjena točka nanašala na razgovore z FMI, kar je povzročilo dodatne težave v pogajanjih. Neverjetno!

A najtežji problem je nesoglasje, ki stalno moti razmerje med predsednikom in podpredsednico. Ko je pred enim letom Alberto Fernández zavzel predsedniško mesto, je obljubil enotno nastopanje, skupno delo. Ko se je začela pandemija, je prve javne napovedi in odločila napovedal v skupnem nastopu z vodjo vlade prestolnega mesta (Rodriguez Larreta) in guvernerjem province Buenos Aires (Axel Kicillof). Larreta je bil »moj prijatelj«. A temu »prijatelju« je potem z dekretom in nato še po zakonski poti odvzel skupno 42.000 milijonov. Vse to pod vplivom podpredsednice, ki vidi v vodji prestolnega mesta najhujšega sovražnika s pogledom uprtim na predsedniške volitve leta 2023. Da je to še dalečč Res je daleč, in pred tem so prihodnje leto še dopolnilne parlamentarne volitve. A tudi za te je važno, da onesposobi nevarnega tekmeca, ki se postavlja na čelo opozicije.

 

Kako bomo volili? čeprav manjkajo še dolgi meseci do omenjenih parlamentarnih volitev, se vedno bolj pogosto slišijo glasovi, povezani z njimi. Beseda PASO je skoraj na dnevnem redu. Pomeni »primarne, odprte, istočasne in obvezne« volitve (primarias, abiertas, simultáneas y obligatorias). Te volitve je z zakonom uveljavil pokojni Nestor Kirchner, potem, ko ga je 28. junija 2009 na dopolnilnih volitvah premagal Francisco de Narváez. Namen zakona naj bi bil, da prepreči povezave opozicije in zagotovi prednost vladnih povezav. Sedaj pa vlada vidi, da bi se opozicija lahko z njimi okoristila in premostila marsikateri notranji prepir. To vidijo tudi guvernerji, ki so predsedniku množično predlagali, naj parlament odpravi sedaj sporni zakon. če ni primarnih volitev, oni odločajo (in določajo) kandidatne liste. To zahtevajo tudi mogočni župani predmestnih občin.

A zadeva ni tako enostavna. Nepričakovano se je, poleg opozicije, v bran volitev PASO postavila La Cámpora. V njih vidi možnost, da prodre s svojimi kandidati za županska mesta, ki so podlaga odločilnemu volilnemu vplivu buenosaireškega predmestja. Ta ustanova, ki jo vodi Cristinin sin Máximo Kirchner, se je povezala s skupinami nogometnih huliganov, ki so tudi v stiku s prekupčevalci mamil. Ti nadzirajo bedna naselja in usmerjajo celo njihovo volilno udeležbo. S to podporo La Cámpora namerava osvojiti ta ključna volilna okrožja. Zanimivo bo videti, kako bo (če bo) vlada presekala ta pravi Gordijski vozel.

Da pozornost obrne v drugo smer vlada v parlamentu poganja razpravo zakona o splavu. Po drugi strani pa organizira množično cepljenje proti koronavirusu, ki naj bi ga pognali v tek v začetku januarja. Od uspeha te kampanje je odvisno, če si bo vlada nekoliko opomogla in vsaj delno pridobila na ugledu, ki ga je zapravila v neskončni karanteni in socialnem padcu.

Tone Mizerit

 

 

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 38

Naj počiva v miru!

Kaj ima politika opraviti z nogometom? V Argentini, vse. Predvsem pa se to kaže v političnem izkoriščanju nogometnih dogodkov. To dejstvo je bistven dejavnik, da razumemo dogodke preteklih dni, ko je umrl in so »kropili« (stražili) vesoljnega nogometnega zvezdnika. Lahko si mislimo, kaj Diego Maradona pomeni za Argentino in Argentince in kaj pomeni za svet. Kako je njegova oseba prodrla na vsa področja nam pove dejstvo, da se je komaj deset minut po objavi njegove smrti, novica pojavila na vseh spletnih straneh planeta, vključno v Sloveniji. Osebno sem preveril in se seveda nisem čudil.

Nenehno izkoriščanje. Te dni časnikarji, kot lačni psi, glodajo to kost okoli smrti našega zvezdnika. Pozabljajo celo na njegove nogometne genialnosti. Najprej je tekla polemika okoli kaotičnega straženja mrliča, ki je središče mesta (in vladno palačo) ponovno spremenilo v pekel. Sedaj pa vse govori le o tem, koliko so zdravniki krivi smrti človeka, ki je vse življenje hodil po robu prepada. Medtem pa Argentina mirno nadaljuje pot, ki prav tako vodi po robu prepada. A to kot da nikogar ne zanima.

Maradona se je, kot nogometaš, prvič srečal s politiko leta 1979, ko je komaj nastopil pot svetovne slave. Leto prej je vojaška hunta v lastno korist uporabila zmago Argentine na svetovnem prvenstvu v Buenos Airesu. A takrat Diego še ni bil član ekipe. Pač pa naslednje leto, ko je na Japonskem vodil argentinsko ekipo do prepričljive zmage na mladinskem svetovnem prvenstvu. Ko se je ekipa vrnila, se je v Buenos Airesu ravno nahajala medameriška komisija za človekove pravice. Vlada je izkoristila vrnitev svetovnih prvakov in ljudske manifestacije, in vrgla geslo da »Argentinci smo pravični in človečanski« (derechos y humanos). Se spomnite? Vojaštvo je športne manifestacije prikazala kot podporo vladi. Maradona se je rokoval z generalom Videlo. Takrat se je začelo in se ni nikoli končalo. Malika je zaneslo v leve vode in ob njem so si sledili Castro, Chávez in Maduro. Edini, ki je vedel kaj je prav je bil predsednik Alfonsín. Ko so se svetovni prvaki vrnili iz Mehike (1986) in so se po srečanju z njim usmerili na balkon vladne palače, da bi pozdravili množico, je predsednik ostal na mestu. Ni hotel izkoristiti nogometne slave v svojo osebno korist. »Ta trenutek je vaš« je preprosto dejal.

Kaj drugačno je bilo zadržanje sedanjih oblasti. Alberto Fernández je takoj ponudil družini, naj pokojnika stražijo v vladni palači in dovolijo, da se narod poslovi od njega. »Do štirih popoldan« je odločila njegova bivša žena Clavdija. Tako je predsednik prehitel Cristino, ki je želela, da bi zvezdnika »kropili« v parlamentu, kjer ona gospodari. Alberto je javnosti napovedal, da bo malika poslovil »milijon« oboževalcev. Tam se je začelo. Že v nočnih urah je bil ob krsti Rafael Di Zeo, vodja huliganov nogometnega kluba Boca, ki ima prepovedan vstop v katerikoli nogometni stadion. Kako je vstopil v vladno palačo?

Mimohod ob krsti je mirno potekal a vsi so vedeli, da bi za »milijon oboževalcev« potrebovali več dni. Vzporedno je zdravstveno ministrstvo naročalo, naj v vrsti držijo »sanitarno razdaljo« dveh metrov. Po vsem svetu so krožili posnetki, kjer se jasno vidi natrpano množico, ki nestrpno in stisnjeno čaka za vstop v vladno palačo. Kaos se je začel, ko je ob dveh popoldan prišla »kropit« Cristina. Zahtevala je, da naj medtem zaprejo vrata vladne palače. Ljudje so mislili, da je konec mimohoda. Navalili so na vrata in skupina huliganov (ki niti ni bila v vrsti) je vdrla v notranjost. Zavzeli so »dvorišče palm«, razgrajali in tulili razna gesla in popevke. Mimogrede so podrli in poškodovali kip prvega radikalnega predsednika Yrigoyena. Pol ure so bili huligani lastniki in oblast vladne palače. Medtem je vlada ukazala mestni policiji, naj prekine vrsto čakajočih. Spopadi so se razvili po središču. Krsto pa so odpeljali po drugi poti na oddaljeno pokopališče, kjer Diego počiva ob svojem očetu in materi. Naj počiva v miru!

 

Kdo je kriv? Smrt ljudskega malika, je pokazala vso argentinsko tragiko, ki se zrcali v njegovem življenju. Vsa genialnost, ki je dar narave, se izniči v neurejenosti, odvisnosti, korupciji in upravni nesposobnosti. Kdo je kriv za njegovo neurejeno življenje? Je bil sploh sposoben stvarno odločati o svojih dejanjih, ko je iz rodnega bednega naselja dosegel svetovni vrh, slavo in denar? Vzporedje med njim in rodno deželo je preveč jasno. Njemu vse bogastvo ni pomagalo zaradi njegove odvisnosti od drog in alkohola. Argentini vse bogastvo ne pomaga, zaradi odvisnosti politikov: njihova droga sta oblast in denar. In ne samo to. Zanimiv je bil komentar znanega športnega časnikarja, ki je dejal: »Kaj je bolj sporno; da je Diego igral nogomet pod vplivom kokaina, ali da poslanci volijo zakone tudi pod vplivom kokaina?«

In kdo je kriv kaotičnih dogodkov ob straženju pokojnika? Alberto je iskal le svojo lastno slavo. Cristini ni bilo mar, da sta z njenim prihodom (in zaprtimi vrati) v kaosu utonila mir in red. Ona je doživela svoj trenutek, ko je na krsto položila rožni venec. Hinavstvo! Notranji minister (Wado de Pedro) je vso krivdo za izgrede vrgel na mestno policijo in vodjo mesta (Larreta), čeprav je ukaz za prekinitev vrste izšel iz vladne palače. Da niso zmožni organizirati niti enostavnega pogreba je dokaz tudi, da je sprevod na prevozu do pokopališča v predmestju zgrešil pot in zapeljal na stranske ulice.

A medtem, ko se je vse to dogajalo, in sedaj, ko teče polemika ob njegovem zdravljenju in smrti, kirchnerizem izvaja svojo politično ofenzivo. V senatu in poslanski zbornici napredujejo v treh smereh. Najprej na sodnem področju, ko hočejo zakonsko spremeniti način imenovanja vrhovnega tožilca. V senatu so že potrdili, a lahko se zatakne v poslanski zbornici. Ali pa ne. Kot se je zgodilo z zakonom, s katerim so, s podporo neodvisnih cordobskih poslancev, prestolnemu avtonomnemu mestu odvzeli dodatna denarna sredstva. Kolikšna je bila cena podpore? In končno z napredovanjem zakona o splavu. Tukaj je Alberto pokazal svojo spretnost. Po eni strani je »podaljšal« zasedanja parlamenta (ustavno se zaključi 30. novembra), po drugi pa sklical izredno zasedanje. Med »podaljšanjem« se lahko volijo tekoče zadeve. V izrednem zasedanju pa samo zakonske osnutke, ki jih v potrditev pošlje vlada. Zanka se zateza. 

In medtem … Kirchnerizem potrebuje, da se vedno nahaja v bojnem stanju. Če ni sovražnika, ga je treba poiskati. Sedaj so našli novega: to je vodja avtonomne mestne vlade  Horacio Rodriguez Larreta. Danes je najbolj priljubljen politik v Argentini. Prej je bil omejen na mestno okrožje, a njegov nastop v dobi pandemije ga je ponesel na vsedržavno področje. V tem presega ostale politike in je celo bolj priljubljen kot predsednik. Ker se govori o njem kot o možnem predsedniškem kandidatu opozicije, so se nanj obrnili vladni radarji.

Tako se je začela borba, ko je sama podpredsednica kritizirala, da ima v mestu »vsaka praprot luč in vodo«, medtem ko v predmestju ljudje nimajo ne luči ne vode. Temu je seveda, po njenem, »krivo«, da mesto dobi preveč denarja, provinca pa premalo. Lahko bi pisali številke mestnih prispevkov v federalni fond in koliko od tam dobi. To je nekako tako kot v primeru Slovenije in Jugoslavije. Koliko je Slovenija prispevala in koliko je dobila. A v predmestju ljudje verjamejo Cristini. Kriv je Larreta, ne njihovi župani, ki zapravljajo denar in zapadajo korupciji. Zato je že novembra kar z dekretom Alberto znižal dohodke mestu v višini 53.000 milijonov (poslal jih je v provinco Buenos Aires). Te dni pa v parlamentu napreduje poseben zakon (kot sem zgoraj omenil), ki bo mesto prikrajšal še za dodatnih 12.000 milijonov. V obeh primerih se je Larreta pritožil naravnost na Vrhovno sodišče, ker smatra, da je ta postopek protiustaven.

Alberto ima medtem druge težave. Dolar se je sicer umiril, a gospodarstvo trpi, rasteta pa revščina in brezposelnost. Obenem pa se bliža volilno leto, ki bo ključno za razmerje sil v parlamentu. Tam pa ravno sedaj obravnavajo imenovanje novega volilnega sodnika za provinco Buenos Aires. Ramos Padilla je znan, da je z dušo in srcem (in kaj malo kritičnosti) predan Cristini. Alberto pa se je sestal s sindikalnimi vodji in »pokadil z njimi pipo miru«. Obljubil jim je, da bo vztrajal v naporu za boljšo socialno politiko. Težava je v tem, da Alberto veliko obljublja a malo izpolni. Upokojenci o tem mnogo vedo.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 37

Nora politika

Kar nekajkrat smo zapisali, da je Argentina dežela protislovij. Med najbolj bogatimi na svetu pred kakim stoletjem, je danes seznamu najbolj prizadetih v pandemiji, z grozovito inflacijo na pohodu in revščino, ki tudi sega na vrhove svetovnih številk. Poleg tega smo priče nesmiselnim pojavom, ki ne bi smeli imeti mesta v normalni državi. Pred kratkim sem bral neko analizo, katere naslov je bil: »Kdaj se je Argentina tako uničila?« Članek je navajal letnice, številke in imena predsednikov in gospodarskih ministrov. A ni vse samo ekonomija. Bolj važno je vprašanje, kdaj so vodilni krogi izgubili tisto človečansko čutenje, ki je bilo bistvo »gavčevske solidarnosti«? Saj celo, ko domačin prosi za uslugo, prosi da mu »storiš eno 'gavčado'«.

Vodilni sloj, predvsem v nekaterih predelih notranjosti, se je izpridil. Vrnili smo se v srednji vek, kjer je graščak poosebljal izvršilno, zakonodajno in pravosodno oblast. Marsikateri argentinski guverner danes misli da »država sem jaz«. Temu sledijo upravne strukture, ki tudi delujejo s srednjeveško uspešnostjo. Te dni je (med neštetimi drugimi) razburil javnost primer moškega, ki je iz rodne Formose šel na zdravljenje raka v provinco Chaco. Ko se je hotel vrniti so mu prepovedali vstop, ker tak je bil odlok guvernerja v okviru karantene. Umrl je osamljen, daleč od doma, ne da bi se mogel posloviti od svojih dragih. Družini so za tem poslali žaro s pepelom. Pet mesecev za tem je vdova prejela dovoljenje, da se mož lahko vrne v Formoso.

Drug primer prave norosti. Te dni v bančnem in sploh trgovskem sistemu prisostvujemo pravemu lovu na bankovce po tisoč pesov. Ti so edini, ki še predstavljajo neko vrednost. Vsi se hočejo rešiti tistih po 100 pesov. S temi se bankomati (cajero automático) izpraznijo v trenutkih. Zakaj ni bankovcev za večjo vrednost? V državni tiskarni je bilo že vse pripravljeno, da bi tiskali nove, za pet tisoč pesov. Tiskarniške plošče, papir, tinta ... Pa je prišel ukaz, da naj se vse ustavi. Podpredsednica se panično brani, da bi tiskali bankovce za večjo vrednost. To, da bi bil stvaren dokaz prodora inflacije. Vsi norijo zaradi muhavosti ene osebe.

Ofenziva na pravosodje. Zadnje čase so opazovalci vedno bolj pogosto navajali, da je bila bistvo dogovora med Cristino in Albertom, ob njegovem imenovanju za predsedniškega kandidata, obljuba, da jo bo rešil sodnih težav. Preteklo je skoraj leto odkar so na vladi, pa se položaj ni bistveno spremenil. To da je vzrok, da med njima ni lepega razmerja. Da skoraj ne govorita. A predsednik mora izpolniti svojo obljubo. Če je še do pred kratkim kazal kaj malo navdušenja spričo parlamentarne ofenzive na pravosodni sistem, je sedaj odprl vrata raznim osnutkom, ki naj omejijo pristojnosti tožilcev in odpravijo zahtevo dvotretjinske večine v senatu za imenovanje novega vrhovnega tožilca. V senat je dospel nov seznam kandidatov za mesta sodnikov. Vlada ima v svetu magistrature zagotovljeno večino. Enako je v posebni svetovalni komisiji, ki naj predsedniku predlaga spremembe v delovanju vrhovnega sodišča …

Te dni je sodnik izrekel oprostilno razsodbo v tožbi zaradi subvencij transportu. To je bil eden od postopkov, v katerem je bila sedanja podpredsednica obtožena korupcije. Postopek je eden izmed mnogih, ki so povezani z »afero zvezkov« (causa de los cuadernos). Ni najbolj zapletena, a je nov dokaz, kako počasi, a vztrajno, napreduje nekaznovanost v sodnih postopkih Cristine. Bolj grozljivo je dejstvo, da prodira nov zakon v zvezi z pojavom »skesanih« (arrepentidos). Tega prej ni bilo v argentinskem pravosodju. Vpeljali so pojem predvsem za boj proti narkomafijam. Pod Macrijem so ga pa začeli uporabljati v primerih korupcije. Mnogo podjetnikov, zapletenih v plačevanje podkupnin, je v zameno za milejšo kazen sprejelo ponudbo, da »skesano« priznajo soudeležbo pri teh dejanjih. Z novim zakonom bo vse to odpravljeno in brez skesanih priznanj ne bo obsodb. Gospa bo rešena teh težav. A število postopkov in razvoj nekaterih je že v stanju, ki ga ni mogoče več ustaviti. Kako bo v teh primerih? Bodo sodniki usmiljeno odločili njeno nedolžnost?

A to ni edini vzrok napetega razmerja med predsednikom in podpredsednico. Gospodarsko in socialno stanje je preveč kaotično, da bi  nazdravljali. Tudi v tem je dokazana zvitost Cristine. Kaj drugega naj bi sicer bilo njeno pismo o »funkcionarjih, ki ne funkcionirajo«? Bliža se nova doba stiskanja pasov. Mednarodni denarni sklad (FMI) zahteva ostre varčevalne ukrepe. Manj bo denarja za socialne podpore, podražile se bodo sedaj zamrznjene tarife javnih storitev, morda bo prišlo celo do devalvacije, ki bo znova pognala že sedaj rastočo inflacijo. Protikrizni ukrepi bodo hudo prizadeli nižji, predvsem pa srednji sloj. S svojim pismom se podpredsednica zavaruje: nisem kriva jaz, je Alberto.

Znova gospodarstvo. Vladni namen v primeru dolga, ki ga ima država do FMI, je bil, da pride do soglasja in novega dogovora še letos. Sedaj pa je ostalo vse za februar, ali marec, odvisno, kako bodo potekala pogajanja. Glavni vzrok za preložitev je bila sprememba vlade v ZDA. Po eni strani v gospodarskem ministrstvu na to gledajo optimistično. Upajo na boljše odnose z Washingtonom sedaj, ko bo tam odločal Biden. A preložitev meša štrene vladnim namenom. Upa, da ji bo FMI v okviru dogovorov naklonil novo posojilo. Argentina prosi za dodatnih 6.000 milijonov dolarjev. Tisto posojilo, ki ga je izposloval Macri v višini 57 tisoč milijonov, je bilo res nekaj norega. Od celotne vsote je država prejela le 44.000 milijonov. Tedaj se je vlada zamenjala in Alberto je dejal, da ne potrebuje preostalega denarja. Izkazalo se je, da ga potrebuje. Državna blagajna je prazna, do dotoka novih deviz, ki bodo sad izvoza soje in drugih poljedelskih pridelkov, pa manjkajo še meseci. Bo kaj uspeha s to novo prošnjo?

Omenili smo izvoz. Te dni je javnost presenetila grenka novica, da je v zadnjih dvanajstih mesecih izvoz padel kar za 21,6%. Kljub temu je bila zunanjetrgovska bilanca pozitivna, ker je uvoz še bolj nazadoval. To seveda ni pozitivno za gospodarsko delovanje. V zadnjem letu je domača proizvodnja padla kar za 6,9%. Res je pri tem imela odločilno vlogo karantena. A, kot vemo, je predsednik dejal, da se gospodarstvo lahko opomore, mrtvih pa ne moremo obuditi. Drugačen je bil primer Brazilije, ki je pustila bolj prosto delovanje in seveda gospodarsko padla mnogo manj. In vendar ima Argentina več mrtvih na milijon prebivalcev kot Brazilija.

In še dodatna težava: državna podjetja. V teku let, pod eno ali drugo vlado, je država prevzela v svoje delovanje vrsto podjetij. Kot se spodobi, so ta vedno deficitna. Zato mora gospodarsko vodstvo te skupine nenehno zalagati z novimi denarnimi sredstvi. V ta sklad seveda prispevamo vsi državljani. In koliko nas to stane? Po zadnjih ugotovitvah se v ta podjetja dnevno izteka točno 557 milijonov pesov, kar predstavlja 6,5 milijona dolarjev dnevno. Se bo kdaj vrnil red v to zapleteno gospodarstvo?

Naprednost pa taka! Kadar govorimo o delovanju sedanje vlade ne smemo pozabiti, da je to povezava (Fronta vseh), ki jo sestavljajo najbolj različne skupine. Ta povezava proglaša samo sebe za »napredno«, kar je v Latinski Ameriki sinonim levičarstva. Pa seveda niso vsi ideološko tako usmerjeni. A velik del vladnih skupin strmi za skrajnimi levimi položaji. Ker pa zadnji vladni ukrepi na gospodarskem področju težijo bolj na desno kot na levo, je treba vzpostaviti neko ravnotežje. Tukaj najdemo razlog za novi zakon o »davku na bogastvo«, ki ga v poslanski zbornici poganja zlasti sin podpredsednice, Máximo Kirchner. Mimo smisla ali nesmisla, pa še ustavnosti ali neustavnosti tega davka, je bistveno, da se pokaže »naprednost«.

Drugi primer iskanja ideološkega ravnovesja pa je postopek zakona o splavu. Besedilo je v poslansko zbornico poslal Alberto, kot poklon »naprednim skupinam«. Ta petek se začne debata v zadevnih parlamentarnih komisijah. Vendar je težko, da bi ga potrdili pred koncem leta, kljub temu, da ga lahko obravnavajo v času izrednega zasedanja. Usoda o končni potrditvi pa bo prišla do izraza v senatu. Tu bo imela odločilno vlogo podpredsednica, ki baje osebno ni za zakon  a v političnih računih bi bila še ena priložnost, da predsedniku zmeša štrene. Včasih najbolj pomembne stvari zapadejo v plehkost. Tudi to je del nore politike.

Tone Mizerit 

 

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 36

Tako se piše zgodovina

Zanimivo: osemnajsti dan v mesecu je datum, ki nas spominja na začetek karantene. Predsednik Alberto Fernández jo je napovedal 18. marca, prav ko je izhajala naša deveta številka letošnjih opisov argentinskega položaja. Točno osem mesecev nas loči od tistega trenutka. Bilo bi zanimivo, da se vsaj na hitro ozremo na te pretekle dni. Potem je Alberto karanteno podaljšal, in še, in še, potem je celo rekel, da je pravzaprav ni a naj vseeno ostanemo doma, itd, itd. Pogazili smo svetovni rekord karantene. V začetku je kazalo, kot da se vlada ne odloči za stroge ukrepe. Opisali smo nevarnost, da če popolnoma ustavimo delovanje v državi, naša ekonomija ne bi prenesla takega kolapsa. In zgodilo se je prav to. Predsednik, opogumljen, ker je zaradi odločnosti rastla njegova priljubljenost, je iznašel geslo: »Odločili smo se za življenje, ne za gospodarstvo«. Gospodarstvo da se lahko popravi, mrtvih se ne obudi. Tako je trdil.

Potem je ob vsakem podaljšanju karantene razlagal in kazal, kako da smo uspešni, primerjal naš položaj s sosednjimi državami, potem celo s Švedsko in Norveško. Prepričeval nas je, da smo res genialni, ker nam je uspelo zaustaviti pandemijo. Po osmih mesecih ima Argentina 1.329.005 okuženih. S tem smo zasedli osmo mesto na svetovni lestvici. A ta številka je dvomljiva. Je še vsaj 100.000 dodatnih okužb, za katere sumijo da je Covid 19, pa jih niso testirali, da bi to potrdili. Na seznamu univerze Oxford o položaju okužb v svetu Argentine niti ne omenjajo, ker smatrajo, da številke niso zanesljive. Kaj pa umrli? Teh je doslej 35.727. Ta številka pa nas postavlja na četrto mesto na svetu glede mrtvih na milijon prebivalcev (781,2). Pred nami so le Belgija, Peru in Španija.

                             

In gospodarstvo? Ko smo se »odločili za življenje«, nam vsekakor ni šlo najbolje. Ker pa smo zanemarili gospodarstvo, nam je pri tem šlo še slabše. Do konca septembra, do kjer segajo statistike, je enostavno nehalo obratovati 60.000 malih in srednjih podjetij. Kar zadeva brezposelnosti, je najvišja v zadnjih 13 letih. Številka, ki je uradno potrjena ob koncu septembra, govori o 13,1 procentih. To pomeni, da je dva milijona, tristo tisoč Argentincev brez dela. Več kot cela Slovenija. Vzporedno je inflacija, ki se je na začetku leta nekoliko umirila, znova poskočila. Oktobra je dosegla 3,8%. A prehrana se je oktobra podražila za 4,8% in računajo, da se bo to mesečno ponavljalo. Strokovnjaki pa napovedujejo, da bo prihodnje leto še hujše.

Dodatna skrb: zaradi kaotične gospodarske politike sedanje vlade, nekatera podjetja zapuščajo državo. Tak je primer letalske družbe LATAM, ki je ukinila vse notranje proge, zaprla pisarne in urade ter odšla. Ameriška Axalta Coating Systems je tudi odšla. Nemška Basf se je preselila v Brazilijo. Drugi prodajajo svoje gospodarske objekte pa nizki ceni. Tuj kapital beži, ker je obzorje vedno bolj temno. Domači pa ne tvega novih investicij.

 

Zasedbe. V tem mesecih so se pomnožili primeri, ko skupine »brezdomcev« zasedejo zemljišča in tam postavijo svoja zasilna bivališča: plastika in lepenke. O tem smo večkrat pisali. Običajno jih organizirajo politični dejavniki, največkrat pa mafije, ki izkoriščajo skrajno bedo. Tak je bil primer najbolj velike in znane zasedbe: Guernica. Vlada je najprej brez zanimanja gledala te pojave, jih dopuščala, potem pa bolj ostro nastopila, ko je videla, da ji ta kaos politično (in volilno) škoduje. Sodišče je odločilo izgon. Policija je spraznila zemljišče, a začasni prebivalci so prejeli »odškodnino«: šest mesečnih obrokov po 50.000 pesov. Zaključek: zasedbe so priporočljive; vedno nekaj dobiš. Če ne zemljišča pa podporo.

Drug primer je bil zasedba kmetije v Entre Ríos. Družinski prepir je omogočil vdor stotini »novih kmetov« in poizkus neke vrste »kmetijske zadruge«. Projekt je organiziral socialni vodja, polemični Juan Grabois, samozvani »papežev predstavnik« in »glasnik«. Člani zadruge so si oddahnili, ko je sodišče odločilo izgon. Delo jim ni prijalo. A kratko bivanje je pokazalo, da se na kmetovanje spoznajo toliko kot zajec na boben. In vendar je Alberto izjavil, da so Graboisove ideje vredne, da jih človek upošteva.

Drugačen pa je primer zasedb na jugu, ki jih izvajajo staroselci rodu Mapuches. To je zelo nasilna skupina, ki je aktivna v okolici Bariloč. Ker je prišlo do zasedbe objektov, ki so v lasti škofije iz San Isidro (za počitniške namene), in je sodišče odločilo izgon, je potem druga skupina, da izzove pozornost javnosti, napadla cerkev v Bolsonu, razbila svete podobe in pretepla duhovnika. Vlada (Institut za staroselce) je skušala vnesti mir, a nekako zagovarjala indijansko postopanje. Ob tem dve omembi. Zakaj je vlada tako prijazna do staroselcev na jugu, na severu (pleme Qom, v Formosi), pa prenaša da jih policija napada, preganja in posiljuje? Seveda: tam je guverner Gildo Insfran, zvest oboževalec podpredsednice Cristine. In še ena: Mapuches niso argentinsko pleme. Na začetku devetnajstega stoletja so prišli iz Čila in dejansko iztrebili manj bojevite argentinske Tehuelches. O kakšni prvobitni pravici govorijo?

 

Kje je opozicija? Vlada ima lastno večino v senatu in z zavezniki se približa zmagovitim nastopom v poslanski zbornici. A (kot smo že prej trdili), nima jasnih ciljev, nima pravega gospodarskega načrta in je vidno, da ne ve kam v zapletenem položaju. Zato je razumljivo, da na njeno delo padajo hude kritike. Najbolj zanimivo pri tem pa je, da jih ni toliko s strani opozicije, kot iz lastnih vrst. Pred tedni sem povedal, da je podpredsednica Cristina Kirchner objavila pismo, v katerem napada vladne (Albertove?) položaje. Govorila je o potrebi skupnega nastopa (s kom?) in govorila o »funkcionarjih, ki ne funkcionirajo«. Kritika je letela na nekatere ministre, ki da niso dejavni, temveč preveč »počasni«. Alberto se je delal, kot da je vse v redu, da soglaša s pismom. A da ne bo uvedel sprememb. Kmalu za tem je odletela ministrica »za življenjski prostor«, ki ima na skrbi tudi stanovanjsko politiko. To je bila María Eugenia Bielsa (sestra slavnega trenerja angleške ekipe Leeds). Zamenjal jo je Ferraresi, župan predmestne občine Avellaneda, zvest Cristinin oproda. Kdo torej ukazuje? Res pa je, da je zadnje čase vidna napetost med Cristino in Albertom. A da bi prišlo do spopada? Ne sanjajmo.

 

Ubogi upokojenci! Med volilno kampanjo je sedanji predsednik obljubljal, da bodo pod njim upokojenci kot v raju. Takoj da jim bo prejemke povišal za 20% in nato skrbel za njihovo blagostanje. »Med bankami in upokojenci bom izbral upokojence.« Res jih je izbral: bili so prvi, ki so morali stisniti pasove. Ukinil je Macrijev zakon, navezan na inflacijo, potem pa določal povišice po dekretu. Tekom leta so upokojenci izgubili 10% v primerjavi s prejšnjo normo. Sedaj v parlamentu debatirajo o novem zakonu posodobljenja pokojnin. Povišice bodo vsakih šest mesecev. Polovica v sorazmerju s povišanjem delavskih plač, polovica soglasno z pokojninsko davčno nabirko. Razume se, da bodo v sedanjem kaosu in brezposelnosti pokojninski davčni prispevki grobo padli. Naj to postavimo na noge ali na glavo, upokojenci bodo znova prizadeti.

 

Oblaki so zeleni, kot dolar, in napovedujejo nevihto. 10. marca smo lahko kupili vzporedni dolar (blue) za 79 pesov. Teden za tem (18. marca) nas je stal 82 pesov. Če ga hočemo kupiti danes, stane 163 pesov. A medtem je v petek, 23. oktobra dosegel rekordno ceno 195 pesov. Kdo razume to nihanje? Strokovnjaki menijo, da ga je, v sedanjem stanju, nemogoče ustaviti. Gospodarskemu ministru Guzmanu je uspelo, da ga je nekoliko zbil, ker je razpisal in razprodaja dolarske bone. A to je že poizkusil Macri, in vemo, kako se je zgodba končala. Pa še dodatna prevratnost. V prodajo so vrgli (po prenizki ceni) tudi dolarske bone, ki jih je imel garancijski sklad pokojninskega sistema. Tudi v tem so se na upokojence požvižgali.

 

In še to. Da se govori in debatira še o čem drugem, in da nekoliko potrdi svoje »napredne« položaje, je ta torek Alberto poslal v parlament osnutek zakona o splavu. Ko ga je poslal Macri, je spodletelo. Tudi sedaj ni garancije, da bi bil v senatu potrjen. Medtem si bodo sledili javni nastopi, zborovanja, protesti ... Kar je resnih ljudi v politiki soglašajo, da sredi tega gospodarsko-socialno-sanitarnega kaosa ni trenutek za debato in glasovanje o splavu. To je izjavila tudi škofijska konferenca. A vlada potrebuje, da se pozornost obrne kam drugam, proč od kaosa. Tako se piše zgodovina.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 35

Nekaj se kuha

 

»Ta vlada ni peronistična. Na dnevni red postavlja vprašanja kot sta splav in sodna reforma, in ne potrebe delavcev. To ni peronizem«. Ideja bi mirno lahko nastala v glavi kakega predstavnika opozicije. Pa ne. To je prevladujoče mnenje, ki ga je bilo slišati na zasedanju, ki ga je ta torek, 10. novembra imelo vodstvo Glavne delavske konfederacije (CGT). Pred srečanjem, med njim in zlasti po srečanju, se je lahko kar vdihavala nejevolja, ki je vladala med mogočnimi predstavniki argentinskega sindikalizma. Bilo je govora o gospodarskem in socialnem položaju, o delavnih pogojih, o rastoči brezposelnosti, zlasti sedaj, ko se pandemija umika. Predvsem pa, kar je bil povod zasedanja, o novem zakonu posodobljenja pokojnin.

V zaključni izjavi, ki so jo posredovali medijem, lahko beremo: »Danes, ko še vedno traja pandemija a se je gospodarstvo začelo gibati, številni sektorji dejavnosti še vedno ne morejo delovati, in v teh okoliščinah ne moremo ukiniti socialnih in gospodarskih ukrepov, ki smo jih s tako težavo dosegli. Obenem moramo zagotoviti, da spremembe v formuli posodobljenja ne bodo prizadele upravičencev pokojninskega sistema.« Sindikalno izrazoslovje se nanaša na tri temeljne točke sedanjih socialnih skrbi: zasilna družinska podpora (IFE), podpora delu in proizvodnji (ATP) ter pokojninska reforma. Delavski predstavniki so sklenili, da zaprosijo srečanje z ministrsko ekipo, da se pogajajo o teh vprašanjih. V nasprotnem primeru se že slišijo glasovi, ki zahtevajo direktne posege, kar pomeni enostavno proteste in stavko. Pod geslom »pandemije še ni konec« se že pripravljajo na novo delovanje, daleč od vladnih položajev.

 

Obljuba, dela dolg? Vrnimo se na začetni stavek. Tam se nanaša na  vladno delovanje in posebej imenuje besedo »splav« in namen »sodne reforme«. Kako je s sodstvom sem zadnje čase precej obširno pisal. Pojav vprašanja zakona o splavu pa je novo. Te dni je vlada napovedala, da bo poslala v parlament zadevno besedilo. Uradni zagovor je imela legalna sekretarka Vilma Ibarra, ki je na razne načine utemeljila vladno stališče. O tem je bilo zadnje čase precej polemike. Mnogi so tudi v vladi odsvetovali ta korak v trenutku hude krize, ki je sanitarna, gospodarska in politična. A pritisk s strani krogov, ki podpirajo splav, je nenehno naraščal. Položaj je bil jasen: če letos besedilo ne bi šlo v parlament, še manj prihodnje, ki bo volilno leto. Tedaj je Alberto Fernández našel stvaren izgovor: zakon je obljubil med volilno kampanjo.

Smola zanj je dejstvo, da je med volilno kampanjo obljubil kup stvari. In, poleg splava, te dni zavzemajo med novicami prostor pokojnine. Alberto je dobesedno obljubil, da ko bo nastopil, bo povišal pokojnine 20 odstotkov. Tega potem seveda ni storil. Še več, zakonsko je ukinil formulo povišanja pokojnin, ki jo je uvedel Macri. Določil je povišanje z dekretom. Sedaj pripravlja novo zakonsko besedilo, ki pa je izredno polemično. Hočejo ga prikazati kot izboljšanje. Primerjajo ga z Macrijevo formulo in dokažejo, da je Albertova boljša. A Macrijeva je temeljila na inflaciji, Albertova pa na plačah in davčni nabirki. Ne bomo branili Macrija, ki je v tistem prvem trimesečju po decembru 2017 grobo prizadel upokojence. A ti bodo sedaj prejeli dodatno klofuto, ker se inflacija ne umiri, davčna nabirka pa, zaradi pandemije in krize, ne najde dna prepadu. Ni mogoče trditi, da bo položaj upokojencev boljši, če ena izmed variant pada in bo še dolgo padala. Na to se nanaša CGT, ko od vlade zahteva drugačen pristop.

Upokojenci so bili v Argentini (in gotovo tudi drugod) vedno žrtev gospodarskih okoliščin. Macri je predvideval grob padec inflacije, s čimer bi se država okoristila na račun upokojencev. Njegova pomota jim je končno koristila. Sedaj pa Alberto, z varianto davčne nabirke, namerava isto. A to pot ni načina, da bi upokojencem kaj koristilo. Po drugi strani ima državna uprava za socialno varnost (ANSES) neke vrste varnostni sklad v obliki državnih bonov. Sedaj jih na debelo prodaja, ker je tak ukaz vlade. S temi boni (in z drugimi, novimi) je gospodarskemu ministru uspelo zbiti ceno vzporednega dolarja. Koliko bo pri tem ANSES izgubil (oziroma, koliko bodo izgubili upokojenci) se v vladi nihče ne vpraša. »Med bankami in upokojenci, bom izbral upokojence«, so bile Fernándezove besede med volilno kampanjo. Bo kdaj plačal ta dolg?

 

Nezaželen (a potreben) obisk. Zadeva upokojencev je povezana tudi s tem obiskom. V Buenos Aires je prišla delegacija Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ki bo z argentinskim gospodarskim vodstvom pregledala položaj in začela pogajanja, povezana z dolgom 44 tisoč milijonov dolarjev, ki so jih posodili Macriju. Prej ali slej bo treba ta denar vrniti. Predmet (in pogajanja) se suče okoli vprašanja: kdaj in kako. Minister Guzmán je (delno) uspešno rešil problem zunanjega dolga privatnim upnikom. Precej močno je znižal celotno številko in preložil rok odplačila. FMI je mednarodna ustanova, katere članica je tudi Argentina. Posojila, ki jih prejemajo države članice, je treba vrniti v celoti. Dogovor o preložitvi roka odplačila pa seveda zahteva različne pogoje. Te bo določil Sklad in država bo morala pristati nanje. Pogajanja bodo sicer lahko vsaj delno spremenila pogoje, a ne več kot to.

Se spomnite, da so privatni upniki spraševali po gospodarskem načrtu vlade? Odgovora niso prejeli, ker načrta ni bilo. In ga še ni. FMI pa ne sprašuje; zahteva. In če argentinsko gospodarsko vodstvo ne bo pripravilo vrednega načrta, ga bo pripravil (in vsilil) Sklad. Ena izmed točk pogajanj je tudi pokojninski sistem. To ni le v Argentini. To je bilo v Grčiji, Ukrajini … Zato je vlada s tem pohitela, da se izogne kritikam, češ, starčke ste prizadeli, ker je to zahteval FMI. Pogoji pa se bodo dotaknili tudi drugih socialnih izdatkov. Že se omenja ukinitev izredne družinske podpore in prispevke podjetjem zaradi pandemijske krize. Na to so se nanašali sindikalisti, o katerih sem pisal na začetku. Druge točke pogajanj bodo še davčna politika, vprašanje tarif javnih storitev (trenutno so zamrznjene), menjalna politika (sedaj je to bolj mirno, ko vzporedni dolar pada).

Temeljno vprašanje pa so državni računi. Država že dolga leta zapravi več, kot pa nabere. Deficit raste iz leta v leto. Macri je obljubil, da ga bo odpravil. Še daleč mu ni uspelo. Sedaj Guzmán predvideva dobo treh, štirih let, da bi dosegel vredne uspehe. Bomo videli, kaj bodo o tem dejali strokovnjaki Slada. Nekaj pozitivnega imajo svetovne okoliščine. Cena soje na trgu v Chicagu raste že štiri mesece in argentinski pridelek bo letos kar vreden. Nas bo zopet soja rešila? Na žalost, kot nima gospodarskega načrta, vlada tudi nima jasno, kaj naj naredi s kmetijstvom, oziroma s kmeti. Tudi tukaj se bijejo razne ideološke struje znotraj vladnih ekip. Kot vedno se odražajo levičarski elementi, ki imajo popolnoma negativno zadržanje do vsega, kar diši po kmečkih »bogataših«. Če gledamo na to zadevo s psihološkega vidika, lahko najdemo mnogo zavisti. Tudi tukaj bi se lahko učili iz Đilasovega novega razreda!

 

Znova »albertizem«? Tako pojem, kot beseda, sta zadnje čase zginila iz javnih občil. Se sedaj vračata? Opazovalci so zaznali nove napetosti med predsednikom in podpredsednico. Zadnje čase je med njima malo stikov in je opazno, da Alberto v nekaterih vprašanjih odloča samostojno. To me spominja na humoresko, ki te dni kroži po Argentini. Pravi: »V ZDA je že teden, kar so bile volitve, pa še sedaj ni jasno, kdo je predsednik. V Argentini je preteklo že leto, pa tudi še ni jasno.« Mimo humorja, vprašanje kdo vlada se je znova pojavilo potem, ko je Cristina objavila znano kritično pismo. Tudi njena ofenziva, da bi zamenjali »Albertove« ministre za druge, njej bolj poslušne, doslej ni rodilo sadu. Zato strokovnjaki opozarjajo na tiho, podtalno delo, katerega cilj je večja neodvisnost (večja moč) predsednika. Nekaj se kuha.

To je opazno tudi v velikih občinah buenosaireškega predmestja. Bivša guvernerka Maria Eugenia Vidal je dosegla potrdilo zakona, ki dovoljuje samo dve županski dobi. Nekateri župani sedijo na svojih mestih že trideset let. Prav zato jim dajejo naziv »graščaki«. Ta zakon hoče sedaj izkoristiti La Cámpora, da bi osvojila nekaj teh ključnih predelov. S svojimi župani v predmestju bi ogromno pridobila na moči. Župani sedaj iščejo razne načine, da bi zakon razveljavili, sodno ukinili ali ga obšli. Pri tem jih Alberto podpira. Tak korak bi namreč Cristini dal dodatne oblasti. Prav tako je odigral že nekaj samostojnih korakov v zunanji politiki. Celo glede cepiva proti koronavirusu teče spopad med obema, ko Cristina hoče rusko cepivo, Alberto pa angleško. Jasno pa je, da oba gledata le na lastne politične interese, in ju položaj (zdravje, ugodnost, socialni status) državljanov bolj malo briga.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 34

Kaj je važno?

 

Ena izmed posebnosti Argentine je dejstvo, da pozornost nenehno skače z ene točke na drugo in da celo zelo važna vprašanja hitro (prehitro) izginejo iz radarja javnega zanimanja. Dogodki, ki so pred kratkim polnili prve strani časopisja in osrednje minute na televiziji in medmrežju, so že zapadli pozabi, kot da bi se zgodili v daljni preteklosti. Poleg tega je v ljudski oceni obrobnost bolj pomembna kot pa bistvene točke prihodnosti družbe. Sicer to zadnje ni le argentinska posebnost; pojav se je razpasel po vsem svetu in postavlja na glavo lestvico vrednot.

Pretekle dni se je (navidezno?) spremenilo zadržanje vlade do zasedb zemljišč; vzporedni dolar je po blazni tekmi in novem rekordu (195 pesov) začel padati in nazadoval na 164 pesov; vrhovno sodišče je odločilo v vprašanju prestavljenih sodnikov; potekale so predsedniške volitve v ZDA in njih izid bo odmeval po vsem svetu. A kaj je bilo osrednje vprašanje v Argentini ob torkovem večeru? Zdravje zapadlega nogometnega zvezdnika. Vse ostalo je naenkrat utonilo v pozabo spričo njegove operacije. Diego Armando Maradona je ob vsej osebni tragediji zavoženega življenja bolj važen kot vse ostalo. Svet na glavi!

 

»Socialni vodje«. Vsaj mi ostanimo pri važnih vprašanjih argentinske sedanjosti. Med temi so gotovo zasedbe zemljišč, ki so pretresale javnost zadnje tedne. Dve izmed teh, važni po obsegu ali naravi problema, sta se razpletli. Najprej je v Entre Ríos sodnica odločila, da zasedeno zemljišče pripada družini Etchevehere in njenim podjetjem in da ga mora skupina, ki jo vodi Juan Grabois, zemljo zapustiti. Zasedba ozemlja, v tem primeru, je bila »z dovoljenjem« hčerke Dolores, ki je skregana z ostalo družino. »Poraženi smo bili« je ugotovil ta socialni vodja in skupina se je vrnila v Buenos Aires. Celotni podvig je bil (naj bi bil) del »kmetijskega projekta«, ker Grabois prodira s svojim projektom »agrarne reforme«.

Kako resno je pripravljeno vse to revolucionarno delo je razvidno iz opravkov skupine kakih sto »kmetov«. V nekaj tednih zasedbe so prekopali majhno njivo, kupili sadike peteršilja, jih posadili … Nihče od skupine ni imel kaj več pojma, kako se stvari streže. Menim, da so bili veseli, ko so morali zapustiti kmetijo. In kljub temu je predsednik Alberto Fernández izjavil, da ne bi bilo pametno »zavračati ideje«, ki jih predlaga Grabois.

Celoten potek te afere bi bil lahko predmet gledališke burke, če ne bi imel težkega ozadja. Vprašanje »socialnih vodij« je predmet posebnega opisa. Ti ljudje (Grabois, D'Elía, Pérsico in številni drugi), so v teku let organizirali svoje skupine, ki živijo na račun države in socialnih podpor. Imajo veliko politično (in gospodarsko) moč. Vsi so prepričani kirchneristi, delno zaradi ideologije, delno, ker jim vlada zagotavlja miren obstoj in daje celo administrativne položaje. Dogaja se, da politični opazovalci včasih omalovažujejo njihov pomen in njihovo moč. A kot opozicija so štiri leta Macrijeve vlade nenehno blokirali ceste in povzročali nemire. Kot del sedanje vlade pa je njihova strategija doseči rastoč vpliv na razvoj družbe.

Grabois ima kar nekaj svojih ljudi v vladi. Preko njih vodi »urejanje položaja ljudskih naselbin«, kateremu pripadajo sredstva v višini 8.000 milijonov pesov (po uradnem tečaju blizu 100 milijonov dolarjev). Dejansko nihče ne nadzira teh sredstev in še ni jasno, kaj in kako bodo izvedli načrt, ki naj bi uredil položaj bednih naselij. Ne moremo zanikati tudi njegovega prijateljstva s papežem Frančiškom. A vsekakor, kar se tiče sedanjih zasedb, se je argentinska cerkvena hierarhija jasno izrekla proti divjim prevzemom zemlje in pozvala vlado, naj resno in stvarno reši problem, ki je realen in žgoč. A pojavlja se vprašanje, koliko teh »socialnih vodij« resnično iščejo stvarno rešitev problema, ker njihova korist sloni na sodelovanju z »dobrodelnostjo« države.

Drug pa je bil primer zasedbe v kraju Guernica, o katerem smo tudi že pisali. Sodišče je odločilo, da je treba zemljišče izprazniti. Vlada province Buenos Aires je prebivalcem ponudila podporo in končno je 4000 policistov »očistilo« teren, uporabilo buldožerje, da so podrli »hiše« iz lepenke in plastika in »preselilo« prebivalce. Ironija je, da bodo »izgnani« v teku šestih mesecev prejemali 50.000 pesov. Plača policistov, ki so sodelovali pri »izselitvi«, pa je 41.000 na mesec. Vladno sporočilo je: splača se sodelovati pri zasedbah; vedno se kaj dobi. A to dejstvo ne prikrije groznega socialnega položaja, v katerem se nahajajo milijoni, ki so jih leta nevrednih vlad vrgla v skrajno revščino.

 

Uspešna podpredsednica? Končno je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi prestavljenih sodnikov. Tudi o tem smo že pisali. Razsodba je bistveno važna za nadaljnji potek postopkov proti Cristini v obtožbah korupcije za časa njenih dveh predsedniških obdobij. Vsi trije sodniki so odločili proti njenim interesom. Dejstvo je, da so bili v obdobju Macrijeve vlade na sedanja mesta premeščeni z drugih položajev. Vendar takrat je senat potrdil »selitve« in jih je Vrhovno sodišče tudi priznalo. Torej, sedaj je odločilo, da je belo, kar je bilo pred leti črno. Vendar, sodniki ostanejo na sedanjih mestih, dokler se, po predvidenem postopku, na njihova mesta ne imenujejo novi. Nihče ne dvomi, da bodo novi prijazni do Cristine, saj ima peronizem večino v senatu.

Prestavitve sodnikov so po ustavi res prepovedane. To pa ponovno dokazuje le, koliko ustava briga razne vlade. To je dodatna rak rana argentinskih političnih običajev. V zadnjih 30 letih so razni predsedniki premestili 65 sodnikov. Kar naštejmo jih. Menem jih je premestil 10; De la Rúa 2; Duhalde 2; Nestor Kirchner 5; Cristina Kirchner 18 in Macri 22.

Priznati pa moramo, da so včasih te »selitve« edini izhod v sili. Vse tri sodnike, o katerih se je sedaj izreklo Vrhovno sodišče, je Macri premestil, ker so bila mesta prazna. Sodne zbornice morajo imeti tri člane. A da jih ustavno imenujejo, postopek lahko traja dve leti. Dve leti bo trajal tudi postopek, da »zamenjajo« sedanje tri osporavane. Torej bodo vsaj dve leti še trn v peti podpredsednice. A v vrsti je že 30 novih imenovanj, ki jih je vlada poslala Svetu magistrature, da začne postopek potrditve.

Ker se vse zapleta, je predsednik te dni zahteval od parlamenta, naj pohiti z zakonom sodne reforme. Tudi o tem smo že pisali, ker je celotno besedilo prikrojeno koristi kirchnerizma. Osnutek je bil že potrjen v senatu in dostavljen v poslansko zbornico. Tam pa se je zataknilo. Predsednik zbornice je Sergio Massa, ki ima lastna mnenja o vladi in njenem delu. Skuša voditi zasedanja čim bolj mirno, a je stvaren človek. Osnutka sodne reforme še ni spravil v obravnavo, ker nima zagotovljenega števila glasov. A ker tudi njegova skupina ni ravno navdušena nad reformo, se doslej ni preveč trudil, da bi pridobil glasove, potrebne za potrditev. Bo sedaj bolj aktiven?

Čas teče in bliža se konec dobe zasedanj. Parlament doživlja močne pritiske z raznih strani. Najbolj potrebni so zakoni povezani z gospodarskimi ukrepi. Komaj bo časa, da jih izpeljejo. Ni gotovo, da bo v takem položaju uspela sodna reforma. Poleg tega je vedno hujši pritisk s strani skupin, ki zahtevajo zakon o splavu. Vlada pa to zadevo zavlačuje, ker je preveč polemična, da bi postopek sprožila v sedanjem kritičnem trenutku. Kdo bo zmagal?

 

Križi in težave. Kot sem omenil na začetku, je ministru uspelo, da je zbil ceno vsem vzporednim dolarjem. Nekajkrat sem že omenil, da je težava argentinskega gospodarstva grobo pomanjkanje zaupanja. Kmalu bo leto dni sedanje vlade, pa še nima stvarnega načrta, kako usmeriti ekonomsko dejavnost. To so prosili domači gospodarstveniki, to so zahtevali tuji upniki med pogajanjem o preureditvi zunanjega dolga, to bo sedaj postavila na mizo delegacija Mednarodnega denarnega sklada, ko bo šlo za 44.000 milijonov dolarjev, ki smo jim dolžni.

Vendar je zadeva dolarja bolj psihološke kot finančne narave. Dejansko mnogi ekonomisti smatrajo, da je cena uradnega dolarja (84 pesov) realna, v sorazmerju z argentinskim gospodarstvom. Vse ostale cene so posledica negativnih okoliščin, katerih je v veliki meri kriva vlada. Dejansko ni investicij, zlasti ne s strani tujih podjetij. Kdo bo vložil en dolar, za katerega bo prejel 84 pesov, ko pa ga bo hotel preložiti v matično državo, bo moral zanj plačati 160 pesov? Nekaj podobnega se dogaja z domačimi podjetji. Nihče si ne upa vložiti dodatnih fondov (če jih sploh ima), ker je preveč tvegano. Vlada niti ne kaže prepričanja ob vprašanju privatne lastnine.

Predsednik se je te dni skušal približati podjetniškim krogom. A tudi tukaj ni zaupanja. »Predsednik posluša, vendar se ne odzove. To te razočara. Razložimo mu težavo, podamo predloge, porabimo tri ure za pogovor, a naslednji dan stori ravno nasprotno ali pa vas javno prezira,« je ponazoril poslovnež. Nekateri sploh dvomijo, da Fernández v celoti razume globino gospodarske krize, s katero se sooča. Bomo videli.

Tone Mizerit